Točka preloma

V mestu, kjer sem se rodila, so ubili človeka, ki sem ga nekoč poznala. Bil je vitalen del mesta, soustvarjal je njegovo kulturno sceno (takrat, v mojih najstniških časih, elektronsko). Vem, kje se je zgodilo, poznam te lokale, te ulice, to problematiko, je po uboju pred novomeškim LokalPatriotom na Facebooku zapisala pisateljica Dijana Matković.

Cigani pobijajo Slovence, je obenem tvital Žan Mahnič, poslanec, ki je že pred tem pozival k oboroževanju proti Romom. Koliko časa bomo še to trpeli in gledali?

Ne morete si predstavljati, je rdeča nit pričevanj iz Novega mesta, ki govorijo o raznovrstnih zoprnih situacijah: tatvinah, grožnjah, fizičnih obračunih. In to, da si je od daleč težko predstavljati takšno kopičenje negativnih interakcij, je gotovo res. Vsak pa lahko razume, da mora biti skrajno neprijetno za kogar koli – še posebej, če se pri tem počutiš prepuščenega samemu sebi.

Strah nas je, pravijo Romi v dolenjskih občinah. Vaščani govorijo, da morajo zdaj ubiti enega našega. Kako naj pošljem otroka v šolo? Strah jih ni samo neromskih soobčanov, strah jih je države.

Ob taki nasilni smrti so žalost, pretresenost, jeza, zahteve po preiskavi in sodnem procesu povsem razumljivi in upravičeni. Ni pa razumljivo in upravičeno, da se hkrati s tem na vseh ravneh družbe, vključno s politično sfero, oglasi ščuvanje proti celotni demografski skupini, iz katere izvira (domnevni) ubijalec. Domnevni, saj preiskava še ni končana, kaj šele sodni postopki.

Je ubiti drugače mrtev, če ga je ubil Rom?

Je ubijalec drugače kriv, če je Rom? 

Besedna zveza »romska problematika« je postala tako samoumevna, da se o njej praktično nihče ne sprašuje. Samoumevno jo preberemo enosmerno: Romi so ne samo problem, temveč izvor problema. Romi, množina, kolektiv, skupnost. Ker taki so. Bojda.

Kaj pa, če besedno zvezo »romska problematika« preberemo tudi v nasprotni smeri?

Romi živijo v teh krajih že vsaj petsto let. Od Marije Terezije dalje so bili deležni prisilne sedentarizacije in asimilacije. Se pravi: nomadsko življenje jim je bilo prepovedano, za naselitev pa tudi niso bili nikjer zaželeni. Prisilna sedentarizacija je poleg tega konkretno zarezala v njihove nekdanje načine preživljanja. V 20. stoletju so evropski Romi in Sinti za nameček doživeli porajmos oziroma samudaripen – tako se namreč reče nacističnemu holokavstu nad Romi. Da je v našem zavedanju zgodovine tako malo prisoten, je le še ena ponazoritev tega, kako so v družbi potisnjeni ob stran. Tudi v Jugoslaviji in potem v neodvisni Sloveniji so Romi, čeprav formalno državljani, ostali notranji Drugi in Problem.

Generacije dolgo, normalizirano izključevanje iz storitev države, iz fizičnih in družbenih prostorov, iz medijev, iz politične sfere je samo po sebi oblika nasilja – je sistemsko nasilje, ki mu je težko uiti.

Taka zgodovinska zavrnjenost in stisnjenost v kot konkretno vplivata na to, kakšen odnos tako stisnjena in zavračana skupnost vzpostavlja do večinskega prebivalstva in do države.

Generacije dolgo, normalizirano izključevanje iz storitev države, iz fizičnih in družbenih prostorov, iz medijev, iz politične sfere je samo po sebi oblika nasilja – je sistemsko nasilje, ki mu je težko uiti. Čeprav je razpršeno in težko vidno, ima jasne posledice: na primer, da Romi v Sloveniji še danes živijo v povprečju dvajset let manj kot drugi državljani. Na primer, da po pitno vodo (v ustavo vpisana pravica) mnoge romske družine še danes hodijo na pokopališča ali bencinske črpalke, ali pa hodijo po nepitno vodo k potoku.

Enakost pred zakonom po črki, skratka, ni isto kot enakost pred državo v praksi. Kje je šele enakost v očeh večinske družbe. Tu pomislim na znameniti govor afroameriške filmarke in aktivistke Kimberly Jones med protesti Black Lives Matter, v katerem je dobromisleči večinski družbi nastavila zrcalo: Kakšna družbena pogodba neki? Za nas je družbena pogodba že v izhodišču prelomljena. Podobno bi lahko tudi za slovenske Rome rekli, da je družbena pogodba, ki jim je predložena v tej državi, vsaj pošteno obtolčena in nakrhana. Še posebej na Dolenjskem. 

Ali spet z besedami Dijane Matković: Vem samo, da je dostop do možnosti soustvarjanja mesta odvisen od tega, komu se rodiš, čeprav smo vsi na svet prišli v tisti isti porodnišnici. In da, če si od tega dostopa odrezan, če med svetovoma ni pretoka, potem svet, ki te zavrača, preoblikuješ z nasiljem. Nasilje ni vdor v red, ampak posledica obstoječega nasilnega reda.

Država je dolžna svojim prebivalkam in prebivalcem zagotavljati temeljne pravice, vpisane v ustavo. Temeljnih človekovih in državljanskih pravic se ne pogojuje z lepim vedenjem.

Država je dolžna svojim prebivalkam in prebivalcem zagotavljati temeljne pravice, vpisane v ustavo. Temeljnih človekovih in državljanskih pravic se ne pogojuje z lepim vedenjem. Ne večinskemu prebivalstvu, ne manjšini. Omejene so lahko samo z enakimi pravicami drugih. In šele ko je svoje opravila država, kot močnejši člen v tem odnosu, lahko govorimo o dolžnosti do države. Pri dolžnostih do družbe je to nekoliko bolj zapleteno ravno zato, ker družba ni monolitna – vsekakor pa človeka, ki ga večinska družba apriorno zavrača in izključuje zgolj na podlagi etnične označenosti, to gotovo ne navaja na občutek zavezanosti tej družbi.

Zaporedne državne in lokalne oblasti skozi desetletja in celo stoletja so prve in najbolj odgovorne za položaj Romov v Sloveniji. V sodobni Sloveniji si to odgovornost v veliki meri delijo vse politične opcije. Vsem se zdi bolj ali manj normalno, da se neprijetne posledice tako nastalih razmer – se pravi, kadar so neprijetne za večinsko prebivalstvo – »rešuje« z dodatnimi represivnimi ukrepi za Rome. Očitno je to v politično razklani Sloveniji točka širokega konsenza. Mogoče pa Rome dejansko rabimo – zlorabljamo – točno za to, da se vsaj v nečem strinjamo.

Preberite tudi: Katja Zakrajšek: Filozofi, oboroženi z molkom.

Na shodu v Novem mestu 28. 10. 2025, ki so ga sklicale občinske oblasti hkrati z izredno sejo, se je zbralo osupljivih 10.000 ljudi. Mnogi prizadeti in ogorčeni neromski občani in občanke so prišli mirno izrazit, da se mora nekaj spremeniti. Prizadeti in zaskrbljeni Romi so prišli pokazat, da žalujejo skupaj z njimi. Obiskovalci iz drugih krajev so prišli v podporo enim in drugim. Skrajno desničarske skupine so prišle s parolami, kot so »Ubij, ubij Cigana«; policija je zasegla tudi več kosov hladnega orožja vključno z mačeto (!). 

Mediji so precej poročali po prvih in zelo malo o drugih. Fašistični podmladek so menda bolj eksplicitno od domačih medijev zaznali tuji, čeprav je njihov diskurz o »Ciganih, ki ubijajo Slovence«, temeljito prežel prostor javne razprave vse do parlamenta. Pojavil se je celo v najavi naslovne teme naslednje Mladine, ki je fotografijo transparenta s »Stop ciganskemu nasilju nad Slovenci« (z neonacističnim simbolom vred) kratko malo sopostavila z naslovno temo »Dovolj nasilja«.

Na izredni seji, ki so se je udeležili tudi predstavniki vlade, je manjkal ključni člen: romski svetniki. Ne, ker ne bi hoteli priti, temveč ker niso bili povabljeni.

Medtem je na izredni seji, ki so se je udeležili tudi predstavniki vlade, manjkal ključni člen: romski svetniki. Ne, ker ne bi hoteli priti, temveč ker niso bili povabljeni. Romi so bili prisotni le kot predmet pogovora, kot »problem«, ki ga je treba rešiti, ne kot sogovorniki. Reševanje »romske problematike« brez udeležbe Rominj in Romov – kot da so stroji z defektnimi nastavitvami ali nevšečen vremenski pojav ali kaj podobno brezosebnega, ne pa ljudje, subjekti lastne perspektive – ni le ponižujoče in razčlovečujoče zanje, temveč kontraproduktivno in politično zabito. Je tudi simptomatično, pa ne samo za Slovenijo.

Simptom česa je ta izključitev romskega glasu? Rasizma. Drugačenje, homogenizacija posameznic in posameznikov v nediferencirano gmoto, pripisovanje nespremenljivih negativnih lastnosti (»taki so po naravi«), vnaprejšnje pripisovanje delinkventnosti ali nevarnosti, vztrajno etnično etiketiranje, alarmanten diskurz o rodnosti te »gmote«, sistematično nižji kriteriji za to, kaj je za to kategorijo prebivalstva »dovolj dobro« ali »še predobro« in koliko so vredna njihova življenja, odrekanje ali tiha deprioritizacija enakih pravic, slabši dostop do infrastrukture, zdravstva, šolanja in do politične besede, odrekanje legitimnosti njihovi izkušnji, specifične represivne politike, klici k segregaciji, getoizaciji in celo izničenju te skupine prebivalstva – če bi imel rasizem priročnik, bi bil ta seznam lahko dobršen del njegovega kazala. (Mimogrede ponovimo lekcijo: rasizem kot družbeni pojav temelji na družbeni percepciji »naravne« drugačnosti neke kategorije ljudi in žal veselo obstaja dalje, čeprav je »rasa« že davno ovržena kot biološki pojem.) 

In ne, anticiganizem ni nekaj drugačnega in milejšega od »pravega« rasizma. Anticiganizem ima v vseh pogledih strukturo rasizma.

Vedno, ko srečam rasista, je ob teh dogodkih komentiral fotograf Borut Peterlin, sam Novomeščan, vprašam, a poznaš enega Roma z imenom in priimkom? In seveda ga ne. Ne želijo vedeti njihovega imena, priimka, kaj jih veseli in česa se bojijo. Peterlin tudi točno zaznava zgodovinske vzporednice in vzorce: Zaenkrat sem [v medijih] videl nekaj tisoč izjav proti Romom in niti ene, kako Romi gledajo na to. Prvi korak razčlovečenja je brezbrižnost za drugo stran. Tako je bilo 1930 v Nemčiji. Tako je zadnjih petdeset let v Palestini in kljub temu, da pri nas ni tako hudo, se je treba zavedati, kako fašizem deluje. Prvi korak je razčlovečenje.

Težava z rasizmom je, da ga pri sebi ponavadi ne vidimo – po definiciji, ker je vsrkan s socializacijo in postane neopazen kot voda za ribo. Rasisti so vedno drugi. V Sloveniji pa sploh gojimo avtomit, da pri nas ni »zares« rasizma. Zadnji dnevi so pokazali drugače. Logiko dogajanja in diskurza bi nemudoma prepoznali ljudje iz katere koli rasno označene manjšinske skupnosti na Zahodu (in najbrž tudi širše). Še posebej dobro bi marsikdo med njimi prepoznal lahkotno označevanje z »varnostno grožnjo« in široko uporabo protiterorističnih ukrepov.

Ta rasizem-kot-voda pa je tudi razlog, da je premier Golob (in z njim celoten politični vrh) kot »točko preloma« prepoznal ravno ta uboj. Ne kakšnega drugega uboja ali celo umora, povezanega z organiziranim kriminalom; ne katerega od feminicidov, zagrešenih po mnogih svarilnih znamenjih, ki jih sistem ni prepoznal in vzel resno; ne »ups« policijskega uboja človeka s shizofrenijo. Nihče tudi ni zaznal takšne točke preloma pred dvajsetimi leti, ko sta bili v bombnem napadu v Dobruški vasi umorjeni dve Rominji – in to bombo, če ste pozabili, so podstavili Slovenci.

Točko preloma je premier zaznal, ko je ubil Rom in je bil ubiti Slovenec.

In je tudi razlog, da so se mnogi pozabili vznemiriti, ko je premier izrekel, da »človekove pravice, takrat ko so na škodo drugih, ne morejo biti edino zveličavno pravilo.« Kajti v ozračju, ko se ves politični spekter od SDS do Levice prostodušno pogovarja v infantilizirajočem besednjaku palice in korenčka, so med vrsticami jasno razbrali sporočilo: tisto nezveličavno so človekove pravice Romov, kadar so na škodo Neromov. Premier seveda ni hotel tega reči; ali vsaj ni hotel, da bi javnost mislila, da je to hotel reči; ali vsaj ni hotel, da bi lahko rekli, da je hotel to reči, medtem ko bi na neki ravni vseeno razumeli, kaj je hotel reči, oziroma bi ga lahko razumeli po lastnem okusu tako ali drugače. Dejstvo pa je, da je naštel kup načrtov za nove represivne ukrepe, samo na podlagi trenutne všečnosti besed, brez razmisleka o tem, kaj bodo dejansko dosegli in kakšne nezaželene učinke bi lahko imeli. Predvsem pa brez razmisleka o tem, kako bo z vsem tem, ob povečanih pooblastilih, upravljala policija, ki se je v praksi že pokazala za nagnjeno k rasnemu profiliranju – nazadnje v nedavnem incidentu, ko je v Ljubljani več policistov brez pravega povoda brutalno preteplo človeka »sumljive« barve polti.

Imamo seveda dobre prakse, kot je zaposlovanje romskih pomočnikov v šolah. To deluje ravno zato, ker vključuje Rome in Rominje kot del rešitve težav z integracijo v šolo.

Imamo – očitno – slabe prakse, saj smo v zadnjih dneh precej slišali in brali o tem, kako policija in celo sodstvo opuščata primere, za katere sta pristojna in bi jih morala reševati, zaradi česar občani in občanke izgubljajo zaupanje vanju.

Imamo tudi premalo nadzora nad namensko porabo dodatnih sredstev, ki ga občine prejemajo od države za integracijo Romov.  

Predvsem pa imamo krvavo pomanjkanje političnega zavedanja, da sistemske rešitve potrebujejo čas. Namesto tega imamo poslance, ki kličejo k logiki linča, ter politični diskurz, v katerem se je normaliziralo fantaziranje o »palici in korenčku« – pri čemer je vsak poskus pozitivnih ukrepov, s katerimi naj bi država popravila lastne dolgoročne napake, brž označen za »korenček«.

In naposled, imamo spletno podkletje, ki odkrito sanja o »deratizaciji« romskih naselij – besedišče, potegnjeno naravnost iz nacističnega diskurza, ki je spremljal holokavst nad Romi. In to isto spletno podkletje ima direktno linijo tudi do ljudi, ki sedijo v parlamentu.

Kot »točko preloma« je premier Golob prepoznal ravno ta uboj. Ne kakšnega drugega uboja ali celo umora, povezanega z organiziranim kriminalom; ne katerega od feminicidov, zagrešenih po mnogih svarilnih znamenjih, ki jih sistem ni prepoznal in vzel resno; ne »ups« policijskega uboja človeka s shizofrenijo.

Drži: uboj je uboj, tu ni česa olepševati in saditi rožic. Ko pa uboj kontekstualiziramo v »romsko problematiko«, je treba jasno povedati: romskega problema nima le večinsko prebivalstvo, romski problem imajo tudi – in najprej – sami Romi: posplošen rasizem večinskega prebivalstva, ki ga izraža in reproducira ravnanje državnih in lokalnih oblasti.

Ni pa položaj povsod enak: jasen protiprimer Dolenjski predstavlja Prekmurje. Nekateri to poskušajo razložiti s temeljno »različnostjo« med tema romskima skupnostma, kar je spet klasična logika rasnega razvrščanja. A v Prekmurju so bile lokalne politike pač dolgo bolj konstruktivne – in rezultati so jasni. Pa so prekmurske občine delovale v tej isti državi, na katero radi valijo celotno odgovornost dolenjski župani; čeprav je tudi res, da bi se država navsezadnje morala opremiti z ustreznimi mehanizmi, ki bi to razliko med občinami v obravnavi romskega prebivalstva vsaj zmanjšali.

Če hočemo preventivne politike, ki bodo dejansko delovale, je treba razumeti to zgodovinsko godljo v vsej njeni regionalni specifiki – in jo začeti razpletati. Fantaziranje o »palici« pomeni samo kopičenje še več nasilja na že tako nasilno realnost, ki proizvaja nadaljnje nasilje.

Kriminal, kjer obstaja, naj se pri tem pač razišče kot vsak drug; se pravi, da se suma ne pripisuje po etničnih kriterijih. (Organizirani kriminal je sploh podcenjen faktor povezovanja prek etničnih in jezikovnih meja; spomnimo se na sum povezav med romsko kriminalno združbo in slovenskimi neonacisti pred nekaj leti.)

Če se policija doslej dostikrat ni odzivala na znane probleme, ki so v njeni pristojnosti, je to problem policije kot institucije, ne celotnih romskih skupnosti. Njegova rešitev ni v širitvi pristojnosti policije in spreminjanju kazenske zakonodaje, temveč v izboljševanju dela policije – ter najbrž v preverjanju, zakaj do tega prihaja. 

Logika dežurnega krivca navsezadnje opere odgovornosti celotno državo: zamočila je sicer ona, krivi pa so Romi, vključno z romskimi otroki.

Podobno velja za druge institucije. V zadnjih dneh je bilo precej govora o otroških porokah in mladoletnih materah. Dvigovanje rok od takih porok, češ, »njihova tradicija pač«, je lahko videti zgolj kot nerodna popustljivost, toda med vrsticami tičita 1. domneva, da je to nespremenljiva danost, in 2. percepcija, da tega otroka ni treba zaščititi, kot bi zaščitili druge. To pa je prav toliko pojavna oblika rasističnega drugačenja in hierarhiziranja, kot so njegova pojavna oblika premierjevi kaznovalni načrti za mladoletne romske nosečnice in matere – točno tiste deklice, od katerih državne institucije, obljudene z domnevno odgovornimi odraslimi, večkrat dvignejo roke, zdaj pa naj bi bile za to še kaznovane. Razumimo: kaznovane bodo mladoletne Rominje, ne institucije, ki niso opravile svoje dolžnosti do njih. Da, tudi to naj bi bil del bombastično napovedanega »Šutarjevega« zakona. 

Ta logika dežurnega krivca navsezadnje opere odgovornosti celotno državo: zamočila je sicer ona, krivi pa so Romi, vključno z romskimi otroki.

Odgovornost za Acovo smrt je navsezadnje res kolektivna. 

Odgovoren je sistem, ki predolgo ni ukrepal oziroma je ukrepal pretežno represivno, ne da bi se loteval zgodovinskih vzrokov neenakega položaja Romov v Sloveniji.

Domnevni Šutarjev ubijalec, je izračunal Borut Peterlin, se je rodil ravno v letu smrtonosnega bombnega napada v Dobruški vasi (in predhodnega, manj »uspelega«, v Žabjaku). Verjamem, je zapisal, da če bi takrat pravna država delovala in vest ljudi bila prebujena, bi Aco bil še živ.

Sistemsko napako, ravno dovolj razpršeno, da se (spet) ne bo čutil odgovornega prav nihče, je na koncu plačal človek, ki zanjo res ni bil kriv.

Politiki so pograbili priložnost za nabiranje točk. 

In če bodo ceno tega nabiranja točk jutri še dražje kot doslej plačali ljudje, ki niso bili prav tako krivi ničesar razen tega, da so Romi, bo to odgovornost celotnega političnega vrha, tako desne opozicije kot vlade, ki je v iskanju lažje poti postala (komaj kaj) mlačnejša in vljudnejša kopija vse skrajnejše in vse bolj fašistoidne desnice ter še sama pokazala s prstom na Rome kot monoliten vir težav, namesto da bi v svojem odzivu izkazala jasno zavedanje, da je prav toliko dolžna skrbeti za varnost Neromov kot Romov. Recimo tistih, ki se te dni sprašujejo, ali si upajo v šolo.

Mesto, nekoč prostor srečevanja, čez noč postane prizorišče nasilnega izginotja – eden gre pod rušo, drug v zapor, piše Dijana Matković.

Izgubljeni sta dve življenji […] tega praktično nihče ne poudarja: dve življenji sta izgubljeni. Eno je bilo najbrž že vnaprej.

—

Naslovna fotografija: Črt Piksi.