Življenje, starost in smrt navadne delavke
Objavljamo odlomek iz knjige Življenje, starost in smrt navadne delavke, v kateri Didier Eribon po mamini smrti strne svoja osebna in sociološka premišljevanja, kot jih je zastavil že v knjigi Vrnitev v Reims ob smrti očeta. Pokaže, da izkušnjo staranja v zahodni kulturi težko sprejemamo in jo težko mislimo, saj se zdi, da premnogi teoretski, sociološki, filozofski koncepti vnaprej izključujejo starost. Mamino življenje bralcem prikaže v vsej kompleksnosti, ki sega od njenega sodelovanja v socialističnih sindikalnih bojih pa do njenega zagrizenega rasizma v pozni starosti. Ob koncu svojega literariziranega premišljevanja staranje postavi za izhodišče razprave o političnem delovanju: kako se lahko mobilizirajo osebe, ki niso več mobilne niti zmožne priti do besede, da bi se vzpostavile kot kolektivni, politični subjekt? Kdo jih lahko razume in zastopa in kdo naj spregovori v njihovem imenu, da bi njihov glas postal slišen?
—
Mami sem obljubil, da bom na dan, ko se bo preselila v dom, ob njej. Da sem prišel v Fismes, sem moral v Parizu najprej sesti na vlak za Reims; nimam avtomobila in nikoli nisem naredil vozniškega izpita, kar je, kot sem velikokrat ugotovil, med geji, ki živimo v Parizu, pogosto. »Isti vzroki povzročijo iste učinke,« se mi je nekoč namuznila prijateljica, ko je ugotavljala, da nobeden od pariških gejev, ki jih je poznala, ne vozi. Z vlakom TVG je pot postala dokaj hitra: petinštirideset minut. Prej, ko sem se preselil v Pariz, je pot vzela uro in pol, ampak sem imel več od nje: drugi del poti sem lahko občudoval znamenito gričevnato pokrajino, pokrito s šampanjskimi vinogradi, in lepoto vinorodnih vasi. Ker je bil regionalni železniški promet iz Reimsa poleti ukinjen, sem presedel na avtobus javnega podjetja RTA (Régie des transports de l’Aisne), ki vozi med Reimsom in Soissonsom, z več postanki, tudi v Fismesu, kjer sem se pred domom upokojencev, v katerem bo mama odslej živela, končno lahko srečal z njo in (mlajšim) bratom. On je za pot najel avto.
Prispel sem prvi. Čakal sem ju petnajst minut. Ko je avto, ki ga je vozil brat, zapeljal skozi dvoriščna vrata in ustavil pred sprejemno pisarno, je mama spustila okno in me pozdravila. Jokala je. Bila je obupana. Tako je hlipala, da je komaj govorila. Stisnilo me je pri srcu. Kaj sva naredila z bratom?
Brat je v avto stlačil vse, kar je potrebovala ali kar se ji je zdelo pomembno, da obdrži: poleg oblačil, seveda, televizor z DVD-predvajalnikom, radio s predvajalnikom zgoščenk, nekaj knjig in kupe revij, dve velikanski škatli fotografij, uokvirjene reprodukcije slik, ki sva jih nameravala obesiti po stenah … Morala se bo počutiti kot doma, saj je to zdaj njen novi dom, kakor sva ji večkrat ponavljala, ona pa naju je sprijaznjeno obsula z ugovori, ki so se začenjali z: »Ne, to ne bo več moj dom,« in »Ampak ne, to ni več moj dom,« dokler se ni naveličala, ker po njenem nisva mogla razumeti, in rekla: »Da, saj vem … ampak ni isto.«
Njena »bolezen« se je imenovala starost, dom za ostarele naj bi bil njena »ječa« in morala se je odreči želji, da bi bila zdrava in popolnoma svobodna pri gibanju in odločanju, saj to ni bila in ni mogla več biti.
Negovalci so mamo posadili v invalidski voziček in jo odpeljali v njeno sobo, ki sva jo z bratom tako kot ona takrat videla prvič. Kot že poprej si je nekaj dni pred nami prišel prostore ogledat tretji brat, tisti iz Rocheforta, najmlajši od nas štirih. Ocenil je, da so zelo dobri. Vodstvo mu je povedalo, da bo najbrž treba počakati nekaj mesecev, preden se bo kakšna soba »sprostila«. Presodili smo, da je to malo dolgo, ne da bi se kaj dosti zavedali, kaj pomeni krajše čakanje: hitro smrt neke druge osebe. Ampak mama se je tako lahko vsaj miselno pripravila na to radikalno in nepovratno spremembo v svojem življenju. Nato je po nekaj tednih prejela klic: soba se je »sprostila« prej kot predvideno. Če jo hočemo, jo moramo hitro prevzeti. Nismo bili edini, še zdaleč ne, ki smo bili vpisani na čakalni seznam! Vse se je začelo naglo odvijati. Mama še ni bila pripravljena. Bi nekaj mesecev pozneje bila? Nisem prepričan. Najprej se je uprla in rekla, da si je spet premislila in da ni več pripravljena zapustiti svojega stanovanja. To je bil refleks iz strahu, paničen odziv na odločitev, ki je bila tako zanjo kot za nas hkrati nemogoča in nujna. Kaj ji odvrniti? Odločiti se mora sama, seveda. Ampak treba je bilo najti rešitev: ni mogla več živeti sama. Znova sva se zapletla v isto razpravo. »Bodi razumna, ne gre drugače,« sem vztrajal, kakor da bi bilo ob trčenju s spiralo stiske, ki v resnici ni bila niti nerazumna niti nepremišljena, smiselno sklicevanje na argument »razuma«. Odgovorila je: »Saj dobro vem, ampak razumeti moraš …«
O, da! Razumel sem. Tako zelo dobro sem razumel. Ampak morali smo biti »razumni«. Nazadnje mi je sprijaznjeno rekla: »Da, razumna moram biti.«
Te grozne fraze, ki tako preprosto izražajo nujnost vdaje pred neizogibnim, me še danes preganjajo. Obudile so mi spomin na vročično prebiranje Descartesa v času študija filozofije in popolne zavrnitve, ki jo je takrat, ko me je še zaznamoval mladostni marksizem, vzbudila v meni afirmacija moralnega stoicizma, ki sem ga dojemal kot način odpovedi politiki in delovanju. Na polici svoje knjižnice sem zlahka našel zvezek njegovih del, z mnogimi pripisi na robovih strani, mnogimi podčrtanimi odstavki, zlasti tistim, enim najbolj znanih, seveda, v Razpravi o metodi: »Moja tretja maksima je bila, naj namesto usode vselej raje poskušam obvladati samega sebe, in naj raje spreminjam lastne želje kakor red sveta; nasploh pa naj se navadim na misel, da ni ničesar, kar bi bilo popolnoma v naši moči, kakor le naše misli. Zatorej je vse, kar nam je spodletelo pri stvareh zunaj nas, četudi smo se trudili po najboljših močeh, za nas same povsem nemogoče.«
In v nadaljevanju: »Tako bomo, kot temu pravimo, naredili iz nuje vrlino, in ne bomo hrepeneli po zdravju, kadar bomo zboleli, ali po svobodi, če bomo tičali v ječi, tako kot si tudi ne želimo, da bi bilo naše telo iz snovi, nepokvarljive kot diamanti, ali da bi imeli krila in bi leteli kakor ptice.«
Preberite tudi: Didier Eribon: Vrnitev v Reims (odlomek).
In tako sem se zaslišal, kako pred mamo utemeljujem do skrajnosti poenostavljeno verzijo te »maksime«, ki me je nekoč tako ogorčila, kakor da zdaj kaj bolje razumem njeno modrost, tehtnost in celo neizprosno očitnost v okoliščinah, kakršna je ta, ki nas je ujela v past. Njena »bolezen« se je imenovala starost, dom za ostarele naj bi bil njena »ječa« in morala se je odreči želji, da bi bila zdrava in popolnoma svobodna pri gibanju in odločanju, saj to ni bila in ni mogla več biti.
Najsi so omejitve, vsiljene našim željam, še tako močne, začenši z restriktivnim zamejevanjem teh želja v obliki stremljenj, ki jih pogojujeta in oblikujeta družbena pripadnost ali izvor (v širokem pomenu), pa razred, spol, rasa itd., in nazadnje obseg »kapitala« – ekonomskega, kulturnega, družbenega –, s katerim razpolagamo (ali pa ne), pa enako drži, da moč determinizmov ali določenosti ni nikoli absolutna.
Ureditev sveta – v tem primeru neizogibnost staranja, telesne posledice težaških delavskih poklicev in z njimi povezanih življenjskih razmer, realnost sodobnih družinskih struktur, zgodovina domovanj in mestnih bivališč, politično in družbeno upravljanje starosti, bolezni in odvisnosti itd., vse, kar določa preteklost in sedanjost neke družbe – se je zgostila v usodnem trenutku neizogibne odločitve in se nam vsilila, vsilila se je njej, pri tem pa neizprosno pometla z njenimi željami, hotenji in vsakršno možnostjo upora ali delovanja. Tu vidimo težo zgodovinskih in družbenih determinizmov, ki so v ozadju in določajo preprost pogovor med dvema osebama. Morala je sprejeti neizogibno in njeno ugovarjanje se je lahko izrazilo samo s solzami. Poznal sem meje volje, zmožnosti odločanja, zmožnosti delovanja: vse, kar nas določa, vse, kar sem imenoval »družbene sodbe«, jih vpisuje v vsakega od nas. Dobro sem jih poznal, bile so mi domače, ne samo, da sem jih v svojem življenju kot vsi drugi doživel, temveč sem jih v vsaki od svojih knjig tudi opisal, dešifriral, analiziral. Toda v kolesju omejitev vedno obstaja »igra«, prostor za individualno ali kolektivno preobrazbo, naj bo še tako majhen ali zaznamovan s strukturno inercijo. Najsi so omejitve, vsiljene našim željam, še tako močne, začenši z restriktivnim zamejevanjem teh želja v obliki stremljenj, ki jih pogojujeta in oblikujeta družbena pripadnost ali izvor (v širokem pomenu), pa razred, spol, rasa itd., in nazadnje obseg »kapitala« – ekonomskega, kulturnega, družbenega –, s katerim razpolagamo (ali pa ne), pa enako drži, da moč determinizmov ali določenosti ni nikoli absolutna. To je samoumevno, in tisti, ki si domišljajo, da lahko kritizirajo »deterministično« razmišljanje s tem, da oporekajo tej očitni resnici, naivno prezrejo resničnost tako globalnih zgodovinskih in družbenih preobrazb kot kolektivnih in individualnih poti, ki tečejo znotraj teh splošnih okvirov in med katerimi so stalnost in sprememba, prisila in svoboda vedno tesno prepletene, medsebojno povezane ter različno kombinirane ali poudarjene glede na posameznike in okoliščine. Toda v pogovorih z mamo sem se končno zavedel, da starost in telesna šibkost pomenita okvir, verige, »ječo«, ki izničijo še zadnje ostanke moči za beg pred usodo, za še tako majhen pobeg: želeti si ga, da, moči ga izpeljati, ne. In na koncu, ko ne zmoreš več, si ga tudi želiš ne več.
Preberite tudi: Dijana Matković: Kdo bo povedal njihove zgodbe?
V noveli Šičira Fukazave Balada o Narayami, postavljeni v japonsko vas v šestdesetih letih 19. stoletja, morajo vsi sedemdesetletniki splezati na goro, na kateri bodo počakali na smrt, se pravi, umakniti se morajo v kraj, iz katerega ne bodo več odšli, od koder se ne bodo več vrnili. Tja jih odnesejo njihovi najstarejši sinovi, posadijo ali privežejo jih na desko in si jih oprtajo. Nekateri to mirno sprejmejo ali pa so preprosto sprijaznjeni: preminiti na gori je normalen konec življenjskega kroga. Drugi se upirajo in jih je treba primorati, včasih s silo. Pomembno je poudariti, da te knjige ne smemo brati kot zgodovinski ali etnografski povzetek: je leposlovno delo in ne realističen opis. Vseeno lahko deluje kot parabola. To domišljijsko delo (za film ga je najprej priredil Keisuke Kinošita leta 1958 in potem Šohei Imamura leta 1983) ponuja alegoričen pogled na družbeni – in fizični – izgon, ki čaka ostarele, ter dva možna odziva tistih, ki so temu podvrženi: ukloniti se pravilu, se mu prostovoljno podrediti, se nanj pripraviti, ali pa, nasprotno, ga zavrniti, se poskušati izvleči, izmakniti … dokler te pravilo in tisti, ki so zadolženi za njegovo izvajanje, ne ulovijo. Najbrž obstaja neka srednja pot oziroma kontinuum odzivov med obema nasprotnima poloma: sprijaznjenost, pomešana z uporniškimi refleksi, ali obratno, trmoglavo nasprotovanje, ki sčasoma otopi, ko ga obrusi več kot očitno poslabšanje gibalnih zmožnosti, ter se skozi zamolčevanja in izmikanja postopno preobrazi v šibko izraženo, obotavljajoče se, negotovo, žalostno, potrto sprejetje …
—
Prebrali ste odlomek iz drugega poglavja sveže prevedene knjige Življenje, starost in smrt navadne delavke, ki je izšla pri Založbi/ *cf. Knjigo je prevedel Iztok Ilc. Uvodni opis knjige je založnikov, le nekoliko skrajšan.
