Kaj želim levici v 2024

Nedavno sem s prijateljem Dušanom Pajovićem napisal neke vrste manifest za avtentično črnogorsko levico. Na kratko, zavzela sva se dekolonizacijsko, antiimperialistično politiko, jasno distanco do socialdemokratskih politik, ki služijo sistemu zatiranja; za razlastitev, izdatno pomoč tistim, ki jo potrebujejo, za več delavskih pravic v skladu s tradicijo delavskega samoupravljanja ter celo vrsto progresivnih identitetnih, ekoloških in drugih politik.

Rekli so nama, da sva: imbecila, idiota, da ustvarjava zmedo in povzročava škodo črnogorskemu boju proti velikosrbski asimilaciji.

Predlagala sva tudi množično in koordinirano državljansko neposlušnost. Posebno zgražanje z opombo, da je nepojmljivo, da predlagava neko vrsto hipijevske komune, je izzval najin predlog za ustanovitev »svojevrstne nove Korčulanske šole«.

Najinemu manifestu so se smejali. Sodrgo, pravi Lacan, vedno prepoznamo po preziru do intelektualnega.

To sva obrazložila takole. »Kraj, kjer bi se zbirali akademski delavci, aktivisti, filozofi, sociologi, politologi in psihologi, ki bi skupaj z drugimi državljani in državljankami sodelovali v pogovorih, skozi katere bi se rojevale nove ideje za reorganizacijo družbe, pri čemer bi se dodatno izobraževala in naprej poganjala tudi sama družba.« Eden izmed ustanoviteljev nekdanje Korčulanske šole je o njej zapisal: »odprta izmenjava mnenj, prosta in kritična diskusija o pomembnih problemih naše sodobnosti in življenja sodobnega človeka so bile pogosto strasten zagovor in obrazložitev lastnih prepričanj ter spor angažirane misli, brez česar pa ni pravega miselnega in družbenega razvoja. Tako lahko rečemo, da je Korčulska poletna šola takoj po svoji ustanovitvi in med svojimi prvimi sejami, namesto akademskega pouka v ožjem smislu, kot je bila zamišljena, postajala prvovrsten družbeni dogodek.«

Če bi iz tega vzniknila kakšna stranka, ki bi zagovarjala leve, emancipatorne in dekolonialne ideje družbene enakosti – super. Če ne, bi znova imeli dovolj močno civilno družbo, ki bi se zmogla upreti raznim antiemancipatornim strujam.

To jih je, pravim, zlasti nasmejalo: hahahahaha. Sodrgo, pravi Lacan, vedno prepoznamo po preziru do intelektualnega.

Meni so potem rekli, da sem salonski levičar. To je res, tega nikoli nisem zanikal. Poleg tega sem tudi alkoholik. Toda tudi mi alkoholiki imamo politične pravice, mar ne? Tudi mi smo nekogaršnji otroci? Evo, pa sem se zjokal nad sabo.

Torej, da ne bo pomote. Tiste, ki podpirajo imperialno politiko zahodnih držav ter za drobiž služijo vélikemu kapitalu in njegovemu političnemu razredu, pri čemer kot razsodniki elegance meni očitajo, da kot pisatelj in novinar sedim in pišem in še nisem umrl za levico – nabijem na kurac.

Če hočeš pisati, je treba misliti. Medtem ko misliš, je treba nujno fizično bivati – nekje. Najbolje, če mene vprašate, v prijetnem in toplem salonu, ob dobrem viskiju. Priznam, snob sem: a ne takšen, kakršen je bil tovariš Tito, nagnjen k viskiju in kubanskim cigaram.

Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Delavci in kmetje.

Kaj še priznam? Če naredite Molotovov koktajl z alkoholom in ga daste meni, da ga vržem, ga bom najprej polovico spil in šele nato deloval, kar bo neizpodbitno zmanjšalo učinek napada. Če naredite Molotovov z ardbegom ali lagavulinom, ga ne bom niti vrgel, saj je to v nasprotju z mojimi etičnimi in estetskimi principi, pa tudi z mojim zdravstvenim stanjem – vse bom popil.

Kaj drugega naj bi to pomenilo, kot da je za naš boj najbolje, da sem jaz v salonu?

Vendar pa kolegu Pajoviću ni mogoče očitati česa takega. On je resen aktivist, koordinator v DiEM25. Mlad je, kar pomeni, da v življenju še ni sprejel vseh tistih odvratnih kompromisov, ki sem jih sam. Če bi bil jaz kaj vreden, bi umrl v Kristusovih letih: tako pač je. To je princip, ki velja za vse.

A vseeno: tudi Dušana Pajovića so zasmehovali.

Slavoju Žižku je uspelo, da nasprotniki danes med srečanjem z levico namesto zasmehovanja čutijo bes in strah.

Dovolil si bom domnevati, da se velik del bralk in bralcev Disenza ne spomni prvih let po zlomu komunizma. Časa hvalnic večnemu in vsemogočnemu kapitalizmu in spremljajoči demokraciji, časa neusmiljenega pljuvanja in uriniranja po vsem levem. Če bi se takrat pojavil kdo z diskurzom, ki je generaciji Z samoumeven, bi se okrog njega zbrala množica, ga zasmehovala in nato zaprla v norišnico. Po levici se je takrat zgolj pljuvalo in se valjalo po tleh ob njeni omembi.

Zato je Slavoj Žižek velikan levice. Ne govorim o tem, da mi danes – zlasti takrat, ko se tega ne zavedamo – ponavljamo njegove misli, ki so integralen del naše kulture. Ne. Slavoj je normaliziral levico in jo ponesel v popkulturo. On je od vsega, kar smo mi na Balkanu kdajkoli imeli, najbliže klasičnemu Hollywoodu. Uspelo mu je, da nasprotniki danes med srečanjem z levico namesto zasmehovanja čutijo bes in strah.

To besedilo je pompozno naslovljeno »Kaj želim levici v 2024«. A za to obstaja utemeljen razlog.

Zdi se, da bo levica doživela usodo krščanstva. Evo, kaj mislim s tem.

Krščanstvo je nastalo in sprva delovalo kot religija, pa tudi ideologija zatiranih. Izvorno krščanstvo je izrazito politično. Ko slišim fraze o »političnem islamu«, me prevzame bes zaradi licemerja, ker: pokažite mi nepolitično krščanstvo in jaz vam bom pokazal božji obraz. Poleg tega je izvorno krščanstvo revolucionarno in antiimperialistično. Janezovo razodetje, s katerim se zaključi Nova zaveza, je apokaliptičen tekst – a obenem tudi neomajno antiimperialističen, antirimski.

Odveč je poudarjati, da je krščanska cerkev postala sovražnica upora zatiranih in braniteljica privilegiranega razreda. Kako je prišlo do tega?

Tako, da je Rimski imperij, najprej s Konstantinom, izvedel apropriacijo krščanstva. Ko je religija zatiranih postala religija imperija, je bilo za krščanstvo vsega konec.

Levici želim, da bi izzvala strah pri tistih, ki imajo moč. In da bi se uprla kapitalistični apropriaciji. Če nas bodo zaradi tega zasmehovali, nič za to. To je nizka, neznatna cena.

Današnja levica je marsikaj. Je kulturni fenomen, liberalna moda, vir številnih liberalnih progresivnih politik, strašilo, s katerim desni idioti v Ameriki strašijo svoje superglupe gledalce in volivce …

Toda: tako kot krščanstvo, ki ni krščanstvo, če ni religija in politični program revežev in zatiranih, tako tudi levica, ki se izčrpava v identitetnih vojnah, da slučajno ne bi omenila redistribucije in delavskih pravic – ni levica.

Jaz pa ji, v tem letu in v vseh prihajajočih, želim, da bi izzvala strah pri tistih, ki imajo moč. In da bi se uprla kapitalistični apropriaciji. Če nas bodo zaradi tega zasmehovali, nič za to. To je nizka, neznatna cena. Tudi če bi bila cena veliko višja od tega, bi bila še vedno neznatna. Danes ljudi ne mečejo levom, kot so počeli z zgodnjimi kristjani. Ne zapirajo jih in ne streljajo, kot so počeli s prvimi komunisti. Cena, ki jo moramo plačati mi, je napad na našo nečimrnost, zmanjšanje našega »simbolnega kapitala« in, v najslabšem primeru, znižanje prihodkov.

Vse, kar se lahko plača z denarjem, je poceni.

—

Prevedel: Mišo Mićić.