Disenzov pregled leta: »Reši nas lahko zgolj še božanska intervencija«
Kdo je letos najbolje opravljal svoje delo? Kdo je izvedel najbolj podlo foro? Kateri dogodek bomo pomnili in zakaj? Čigavemu trolanju smo se najbolj nasmejali? Katera glasba je bila podlaga naših življenj?
To so samo nekatera od vprašanj, na katera smo ob letošnjem pregledu leta odgovorili: filozof in novinar Žiga Brdnik, sociolog in zgodovinar Grega Hrib, sindikalna aktivistka Eva Matjaž, pisateljica in urednica Disenza Dijana Matković, pesnik in prevajalec Pino Pograjc, študent in aktivist Filip Slakan Jakovljević ter prevajalka in aktivistka Katja Zakrajšek.
Dogodek leta, ki bo najbolj vplival na prihajajoče leto?
Žiga Brdnik: Prvi dogodek je začetek vojne ZDA proti Venezueli, državi z največjimi rezervami nafte na svetu, z jasnim namenom menjave režima in kolaboracija zahodnega sveta (tudi Slovenije) pri imperialnih težnjah ZDA: od potrditve povišanja vojaških izdatkov na 5 odstotkov BDP v okviru zveze NATO do sramotne podelitve Nobelove nagrade za mir Marii Corini Machado. Kot opozarja Wikileaks, obstaja velika možnost, da se bo nagrada, ki je namenjena spodbujanju miru v svetu, prvič v zgodovini neposredno uporabila za vojno oziroma vojaški udar. Mir = vojna, bi lahko sklenili orwellovsko.
Drugi dogodek je brezsramno stopnjevanje genocida v Palestini, ne le v Gazi, ampak tudi na Zahodnem bregu; prav tako ob podpori in strinjanju zahodnega sveta. Stradanje in množični poboji civilnega prebivalstva, uničevanje bolnišnic in šol, načrtno ubijanje zdravstvenega osebja in novinarjev, blokada humanitarne pomoči, konstantni napadi ilegalnih naseljencev, mučenja in sramotitve zapornikov – seznam zločinov proti človečnosti je vsak dan daljši in tudi po »premirju« se blokada pomoči nadaljuje. Pod ruševinami v Gazi je dokončno umrl tudi mit ozahodni liberalni demokraciji.
Preberite tudi: Žiga Brdnik: Jakob Krese: »Od Palestincev se lahko učimo kulture upora«
Grega Hrib: Postopen začetek pogajanj med Rusijo in Zahodom. Po najbolj optimističnem scenariju bi lahko to v naslednjem letu privedlo do delne zamrznitve vojne v Ukrajini.
Eva Matjaž: Hrpe keša, ki so jih naši pacienti obljubili NATO paktu.
Dijana Matković: Gaza kot prelom, ob katerem je odpadla iluzija o mednarodnem pravu kot varovalki pred grozodejstvi. Liberalna demokracija se vsako leto jasneje kaže kot neustrezen sistem, saj ne ščiti niti pred genocidom, kadar ta ni v nasprotju z interesi kapitala in geopolitike. V istem letu je ChatGPT doživel množično rabo in pospešil reorganizacijo obstoječih panog dela. Dolg rep bodo imeli tudi t. i. Epstein Files – a malo verjetno je, da bo njihovo javno razkritje prineslo kaj več kot vpogled v povezanost mednarodnih elit.
Filip Slakan Jakovljević: Zdi se mi, da se je skorajda vsak teden zgodil en zgodovinski dogodek, ki smo ga takoj naslednji teden vsi pozabili.
Najboljši politični premik doma in po svetu?
Žiga Brdnik: Doma: ustanovitev Delavske koalicije in vzpostavitev Antiavtoritarne platforme.
EU: Zmaga pobude My Voice, My Choice v Evropskem parlamentu.
Svet: poziv Abdullaha Öcalana za »mir in demokratično družbo«.
Grega Hrib: Po svetu je sicer močno odmevala županska zmaga demokratičnega socialista Zohrana Mamdanija v New Yorku, vendar bi se sam za zdaj še vzdržal pretirane evforije nad reformističnim politikom z razmeroma socialdemokratskim programom. Več o razlogih za to lahko bralci preberejo tudi v eseju Primer Mamdani Filipa Slakana Jakovljevića.
Pozitiven politični premik v Sloveniji je bil predvsem začetek povezovanja in grajenja zavezništev med naprednimi sindikati, delavskimi organizacijami in socialističnimi aktivisti, ki so se letos skupaj zoperstavili pokojninski reformi aktualne vlade.
Preberite tudi: Filip Slakan Jakovljević: Primer Mamdani
Dijana Matković: Zmage socialistov v posameznih evropskih in ameriških mestih so eden redkih znakov, da se politika še lahko vrne k vprašanjem dela, stanovanj in javne infrastrukture. Aktivisti civilne flotilje na poti v Gazo so – četudi cilja niso dosegli – pokazali, da je boje mogoče organizirati na mednarodni ravni. Doma pa je pomembna krepitev levice skozi sindikalna in druga organiziranja v enovitejšo politično silo. Za samozaposlene kulturnike je zgodovinski prelom tudi Zasukova minimalka.
Pino Pograjc: Po svetu verjetno odmevna izvolitev Mamdanija za župana mesta New York. Doma pa nedavno vse višja podpora manjšim levim strankam v anketah.
Filip Slakan Jakovljević: Doma – verjetno krepitev socialističnega organiziranja, ki se je lepo pokazala v Delavski koaliciji. Po svetu – nacionalizacija rudnikov v Burkini Faso; predsednik Ibrahim Traore je svetla luč za cel kontinent.
Katja Zakrajšek: Po svetu: Da je Jair Bolsonaro pristal v brazilskem zaporu in Rodrigo Duterte na sojenju v Haagu. Doma v EU: Izglasovanje pobude My Voice, My Choice v Evropskem parlamentu.
Kdo je letos najslabše in kdo najbolje opravljal svoje delo?
Žiga Brdnik: Najslabše: premierji/premierke in predsedniki/predsednice držav zveze NATO, ki so (z)lezli v rit ameriškemu predsedniku, obljubili dvig vojaških izdatkov na 5 odstotkov BDP in Evropo popeljali v novo fazo militarizacije, ki za evropske družbe – in verjetno tudi druge v bližnji in daljni okolici – napoveduje prihodnjo katastrofo. Najbolje: Francesca Albanese in medicinsko osebje v Gazi. Doma vzgojiteljice v vrtcih.
Preberite tudi: Grega Hrib: Zablode antipopulizma.
Grega Hrib: Svoje delo je zagotovo slabo opravil neuspešni Trumpov atentator Thomas Crooks, ki je preživelemu milijarderju priskrbel še kakšen dodaten odstotek volilne podpore. Svoje delo je najbolje opravila posebna poročevalka ZN Francesca Albanese, saj ji je v letu 2025 uspelo velik del mainstream medijev in liberalne javnosti končno prepričati o očitnem dejstvu, da Izrael v Gazi izvaja genocid.
Eva Matjaž: Najslabše: Luka Mesec, ki je ljudi prisilil v dolgotrajnejše delo za slabše penzije. Najbolje: David Švarc, ki je naredil vse v svoji moči, da ljudje ne bi delali dlje za slabše penzije.
Dijana Matković: Roberta Goloba si bomo letos zapomnili predvsem po Šutarjevem zakonu in po deklarativni izjavi o prekinitvi sodelovanja z Izraelom, ki se ni nikoli zares udejanjila. V aktualno politiko je torej posegal bodisi zgrešeno bodisi brez političnih posledic. Najbolje delo opravljajo tisti, ki niso del oblasti in njenih organov – od aktivistov, združenih okoli pobud, do raznih tradicionalnih grupacij tipa prostovoljni gasilci.
Filip Slakan Jakovljević: Še eno leto in še eno dno za OZN, EU in vse ostale organizacije, ki se imajo za miroljubne. Poklon prostovoljcem in aktivistom z vseh koncev, ki se borijo na raznoraznih frontah.
Preberite tudi: Katja Zakrajšek: Točka preloma.
Katja Zakrajšek: Najbolje: medijske, humanitarne in zdravstvene delavke_ci v Gazi. Francesca Albanese. Kampanja MVMC.
Najslabše: ostra konkurenca. Morda vsi tisti mediji, ki so še naprej nekritično reproducirali narative izraelske vlade in v njej sedečih likov z veljavno vozovnico za Haag. Recimo o premirju.
O čem so osrednji mediji v letu 2025 poročali prepogosto in o čem premalo?
Žiga Brdnik: Prepogosto o institucijah oblasti, premalo o ljudeh v boju.
Grega Hrib: Kot zmeraj so mediji prepogosto poročali o skrbeh domačih kapitalistov in drugih bogatašev ter njihovem nenehnem tarnanju nad previsokimi davki. Po drugi strani so premalo prostora namenili izkoriščanim prekarcem in zgaranim delavcem ter njihovemu boju za pravice.
Eva Matjaž: Prepogosto: o pokojninski reformi. Premalo: o pokojninski prevari.
Preberite tudi: Sašo Furlan: Vojna revnih in terorizem bogatih.
Dijana Matković: Osrednji mediji so v letu 2025 še naprej prepogosto poročali o družbenih dogajanjih kot o izoliranih fenomenih ali incidentih, premalo pa so jih umeščali v širšo družbeno kontinuiteto. Ob pogosti slabi poučenosti je takšen pristop tudi namerna plašnica; osrednji mediji praviloma niso watchdog oblasti, kot se tradicionalno predstavljajo, temveč attackdog kritikov oblastnikov.
Filip Slakan Jakovljević: Definitivno so preveč poročali o romskem vprašanju, premalo pa o razredni problematiki.
Katja Zakrajšek: Absolutno premalo o tem, kako oboroževanje in vojne – ob neposredni človeški in družbeni ceni, ki je že sama medijsko zapostavljena – trojno poglabljajo okoljsko in podnebno krizo: s požiranjem virov, z enormnim ogljičnim odtisom in onesnaženjem, s preusmerjanjem političnih prioritet.
Krindž leta:
Žiga Brdnik: Reklama za pižame z Borutom Pahorjem.
Grega Hrib: Karl Erjavec in njegov obisk Narodne galerije.
Eva Matjaž: Golob-Gaber poročni lajnap: Miran Rudan, Mambo Kings.
Dijana Matković: Luka Mesec, ko ostro kritizira zgolj še gibanja, ki so ga vzpostavila kot politično figuro. Asta Vrečko, kadar v vlogi matere umetnikov brani umetnikovo integriteto in ustvarjalno svobodo pred tistimi, ki umetnike zmerjajo. Kako naj nam integriteto in svobodo izbori nekdo, ki o tem ve manj kot mi? In moraliziranje humanistov okoli ChatGPT-ja – krindž je, da humanisti na vsak problem odgovorijo s skrbjo za lastno disciplino, čeprav tako kot radio ni izpodrinil televizije, tudi UI ne bo nadomestila človeške misli. Napredna humanistika bo šla v smer razumevanja pogojev njenega nastanka.
Preberite tudi: Alenka Zupančič: Dobrodošli na rivieri realnega.
Filip Slakan Jakovljević: Joj, ti influencerski podvigi Boruta Pahorja. Kako je to lahko resnično??
Pino Pograjc: Ameriška turneja Erike Kirk (s pirotehnično ekstravaganco) po umoru njenega moža.
Katja Zakrajšek: Pohod generativne UI kot nadomestka informacij, človeškega stika in ustvarjalnosti. Doma: Tiskovka o Šutarjevem zakonu. Fraza »zastrupljevalski lobi«.
Najboljše trolanje leta:
Žiga Brdnik: South Park, sezona 28.
Grega Hrib: Nerad priznam, toda Borut Pahor – vsako leto od 2012 naprej.
Dijana Matković: Poslanec na strehi parlamenta. Že dolgo nisem videla romantičnega pesnika, zato me je iskreno navdušil.
Filip Slakan Jakovljević: Mirovni načrti za Ukrajino, ki jih Trump znova in znova pripravlja.
Katja Zakrajšek: Angleški protestnik, ki si je nadel masko Keira Starmerja, se opremil s transparentom »Podpiram genocid. Nasprotujem Palestine Action« in se s tem izognil aretaciji.
Najbolj podla fora leta:
Grega Hrib: To, da nas Borut Pahor tudi po politični smrti še zmeraj neprestano trola.
Eva Matjaž: Mladinin poskus rebrandinga Delavske koalicije v šarlatane, ki trosijo parole in laži.
Dijana Matković: Najbolj podlo foro je izvedel raper 50 Cent – v najboljšem pomenu besede. Dvajset let je zbiral material o zločinih Seana »Diddyja« Combsa, ga z režiserko zložil v večuren dokumentarni serial in nato z očitnim užitkom nastopal v medijih, nalašč tudi na ABC, saj ve, da ga predvajajo v zaporu, kjer se Diddy trenutno nahaja. Vendarle ključna gesta ni maščevanje: prvič je nekdo iz jedra raperske kulture javno razstavil mehanizme sistemske zlorabe v moško dominirani panogi zabavljaštva in s tem postavil drugačen model moške etičnosti.
Pino Pograjc: V Indiji se je odvil glasbeni festival Rolling Loud in mnoga indijska dekleta so objavila posnetke samih sebe, kako plešejo na koncertih, večina komentarjev pod posnetki pa je izražala sentiment v smislu: »Nisem vedel, da so v Indiji tudi lepe ženske.« Zanimiva mešanica rasizma, mizoginije in preprostosti.
Filip Slakan Jakovljević: Ko so Kordišu z ustanovnega kongresa neznanci zmaknili tablo z napisom »Mi, k mamo za burek!«.
Katja Zakrajšek: Nobelova za mir političarki, ki kliče po vojaški intervenciji ZDA v svoji državi. Kriminalna resolucija 2803, ki so jo ZDA izsilile v Varnostnem svetu, da so po desni prehitele uporabo mehanizma Združeni za mir.
Povratek leta:
Žiga Brdnik: Luka Dončić.
Grega Hrib: Neizbežno Donald Trump.
Eva Matjaž: Pahor, predvsem zato, ker se mu za povratek ni bilo treba niti preobleči iz pižame.
Dijana Matković: Cenzura in samocenzura v imenu zaščite privilegijev, posredno pa liberalne demokracije. Odpovedi sodelovanj, akademski molk, uredniški rezi v prispevke. V zvezi s slednjim bi lahko cinično rekla, da so uredniki vsaj začeli natančno urejati besedila in da je dobro delo žal redko spojeno z dobrimi motivi. Na primer v VB je zgovorno delovanje BBC-ja, ki sodelavcem že dlje časa omejuje izražanje stališč o Gazi; nedavno so cenzurirali tudi avtorja in predavatelja Rutgerja Bregmana, in sicer z izrezom stavka, da je Donald Trump »najbolj odkrito korumpiran predsednik v zgodovini ZDA«.
Pino Pograjc: Pamela Anderson.
Filip Slakan Jakovljević: Karl Erjavec. Nam je kar manjkal v zadnjih letih. …
Katja Zakrajšek: Antiromski rasizem.
Najboljša knjiga, film, predstava, album, festival … leta:
Žiga Brdnik: Dilar Dirik: Kurdsko žensko gibanje.
Mohammad Rasoulof: Seme svetega figovca.
Jan Krmelj: Nafta.
Grega Hrib: Večino dobrih filmov in knjig moram v resnici še pogledati in prebrati. Izmed domače produkcije igranih celovečercev bi letos morda izpostavil film Kaj ti je deklica režiserke Urške Djukić.
Eva Matjaž: Knjiga: Slovenski kulturno-ustvarjalni delavci 2024/25.
Film: Ida, ki je pela tako grdo, da si nihče ne zapomni imena, vključno z njo!
Festival: IV. Črn Trn fest – radikalna veselica.
Razstava: Agate Lielpētere: Latvijsko siva.
Dijana Matković: Brala sem predvsem esejistiko in teorijo kot raziskavo za nova pisanja, ne novih knjižnih izdaj. Film: Fiume o morte!, ki smo si ga z delom disenzovcev ogledali sindikalno. Glasba je letos v veliki meri nadomestila leposlovje in druge umetniške zvrsti, zato:
Med festivali sta izstopala MENT Ljubljana in Festival 1919 Trnovo v novoodprtem KUD-u France Prešeren.
Med albumi je bilo kar nekaj takih od novincev:
Barry Can’t Swim z albumom When Will We Land?; ameriški Prostitute so na debitantskem albumu Attempted Martyr punk umestili v post-11. september izkušnjo muslimanov in logiko permanentnega izrednega stanja; Cameron Winter je presenetil z debitantskim solo albumom Heavy Metal (sicer izšel decembra 2024, a poslušan letos); Antony Szmierek z albumom Service Station at the End of the Universe; ter John Glacier z albumom Like a Ribbon.
V sodelovanjih z drugimi sta letos izstopala projekta Thoma Yorka in Tricky. Dobra sta bila tudi albuma The Land We Knew the Best Chrisa Eckmana in The Beggar skupine Swans. Izjemno – v najboljšem pomenu besede – produktiven je bil Fred Again.., bil je povsod, sodeloval z vsemi, špilal na vse inštrumente, vse posnel. Londonska producentka in vokalistka aya je nekaj najboljšega v eksperimentalni elektroniki po SOPHIE; izdala je drugi album Hexe!, pride tudi na naslednji MENT. Drugi studijski album ima tudi soul pevka Celeste, prav tako Britanka – Woman of Faces. Najlepši glas po Amy.
Ne gre spregledati niti albuma LUX od Rosalíe, na katerem nas v vsežanrskem pop komadu leta Berghain – dober naslov, kajne? – Björk seznanja, da nas lahko reši zgolj še božanska intervencija.
Pino Pograjc: Moj album leta je Getting Killed benda Geese. Želel bi reči, da sem najbolj užival v predstavi Izrekanja, a to verjetno zato, ker sem za Emanat prevedel vrhunski tekst Jordana Tannahilla, zato raje: ponovitev predstave Angeli v Ameriki v Mladincu. Zelo mi je bil všeč film Pillion, ki sem ga gledal na 41. Festivalu LGBT filma. Zelo me je navdušil tudi dokumentarec Ali je bilo kaj avantgardnega? (a preden rečem kaj dokončnega, si moram ogledati še Kaj ti je deklica in Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo). Letos sem bral skoraj izključno poezijo in moje najljubše zbirke, ki so izšle v tem letu, so DŽEZ PANK Gala Grobovška, Vznožje Stanke Hrastelj, Mrčes Dejana Kobana in Parada heteroseksualcev Blaža Iršiča.
Filip Slakan Jakovljević: Knjiga: Novosada Saše Savanović. Film: Fiume o morte! Igorja Bezinovića. Predstava: Nafta Jana Krmelja.
Katja Zakrajšek: Razstavi: Zanele Muholi v Londonu in Na robu pretekle prihodnosti Aïde Muluneh v Ljubljani. Film: Najbrž The Voice of Hind Rajab Kauther Ben Hania, a si ga nisem upala gledati, ker me je zvilo že ob nekaj minutah posnetka Hindinega glasu. Predstava: Banalnost zla Anton Podbevšek Teatra.
Knjiga: Roman Ponciá Vicêncio Conceição Evaristo, ker se mi je izpolnila večletna želja, da ga prevedem. Lansko, ampak zame letošnje domače knjižno presenečenje: Tvoj ciganski obraz bledi Marcela Baranje.
Lahko dodam še najboljšo medijsko potezo leta? Odstop od Evrovizije. (Leto prepozno, a bolje zdaj, kot sploh ne.)
Česa se v zvezi z letom 2026 veselite? Česa se najbolj bojite?
Žiga Brdnik: Najbolj se veselim odraščanja hčerke in skupnih bojev s tovariši in tovarišicami. Najbolj se bojim vojne – ne z Vzhoda, temveč Zahoda.
Grega Hrib: Kot precej klasičen levičar se med vsem najbolj bojim nadaljnjih zmag fašizma po svetu. Ker v političnem letu 2026 nimamo veliko razumnih razlogov za veselje, se lahko za nadaljnji politični zagon zatečemo k napotku italijanskega marksista Antonia Gramscija: »pesimizem intelekta – optimizem volje«.
Eva Matjaž: Se veselim in bojim: implementacije Zasukove minimalke.
Dijana Matković: Veselim se ustvarjanja, skupnega dela in novih knjig. Bojim se krepitve fašistične internacionale – in nenadnega vdora ljubezni. Po logiki sta si diametralno nasprotna, po učinkih pa sorodna: tako fašizem kot ljubezen v polni uresničenosti začasno ali trajno ukineta obstoječo stvarnost.
Preberite tudi: Andrej Nikolaidis: Vzpon fašistične internacionale.
Pino Pograjc: Najbolj se veselim dela, ki me čaka, saj pišem novo knjigo. Najbolj se bojim (kot se vse_i v krogih, v katerih se zadržujem) naraščajoče skrajnosti desnice. Zdi se, da ne mine vikend, ko ne slišim grozljive zgodbe znank_cev, kako jih je v prestolnici napadla skupina neonacistov.
Filip Slakan Jakovljević: Volitve, tako državnozborske kot lokalne, bodo velik razlog za strah ali veselje. Bomo videli.
Katja Zakrajšek: Bojim se, da bi bilo to 2025 na steroidih. Veselim se krepitve in povezovanja civilnodružbenih gibanj. Knjig, ki jih bom prevajala.
Česa bo v domači politiki leta 2026 manj?
Žiga Brdnik: Demokracije.
Grega Hrib: Po javnomnenjskih raziskavah sodeč: Roberta Goloba.
Eva Matjaž: Ljubljanskih liberalov.
Preberite tudi: Eva Matjaž: Odpoved menedžerke gospodinjstva.
Dijana Matković: Izvirnosti. Desnica sicer že dolgo kopira desne populiste, zdaj pa tudi leva sredina vse bolj posega po uvoženih zgledih tipa Zohran Mamdani, namesto da bi razvijala lastne politične odgovore.
Filip Slakan Jakovljević: Starih prdcev; v politiki, kulturi, takšnem in drugačnem diskurzu.
Katja Zakrajšek: Treznega, argumentiranega diskurza, pa smo z njim že zdaj v deficitu.
Katero znano osebnost, ki se je poslovila v letu 2025, boste najbolj pogrešali?
Žiga Brdnik: Davida Lyncha.
Grega Hrib: Papeža Frančiška. Bil je glasen kritik militarizma, nacionalizma, kapitalizma in ekonomske neenakosti ter zagotovo najbolj napreden evropski državnik zadnjega desetletja, kar žal pove še več o stari celini kot o njegovem pontifikatu. Med drugim je leta 2022 v intervjuju za revijo America svet presenetil z izjavo: »Če na evangelij gledam samo na sociološki način, da, sem komunist – in tudi Jezus je komunist.« Bogat prispevek o nekaterih medijsko manj odmevnih dejanjih pokojnega papeža je letos pripravil tudi levičarski kolektiv Rdeča pesa.
Eva Matjaž: Ančko Gošnik Godec! Naj živijo botre lisičice!
Pino Pograjc: V zadnjih letih sem si pogosto zavrtel komada »Really Love« in »Betray My Heart« glasbenika D’Angela, ki nas je zapustil prehitro.
Preberite tudi: Pino Pograjc: Postajanje – Iz psihoze v poezijo in nazaj.
Filip Slakan Jakovljević: Halid Bešlić – legenda naših koncev in pravi ljudski človek. Sem pa vesel, da je končno umrl Dick Cheney.
Katja Zakrajšek: Fotoreporterko Fatmo Hasuna. (Ni se poslovila. Umorila jo je okupatorska vojska tik po tem, ko se je dokumentarec Put Your Hand On Your Soul And Walk, ki ga je posnela z režiserko Sepideh Farsi, uvrstil v program ACID v Cannesu.)
Kateri boji nas čakajo v letu 2026?
Grega Hrib: Zadnja leta smo se morali socialisti nenehno zoperstavljati militarizmu in neoliberalnim ukrepom Golobove koalicije ter opozarjati na številne prelomljene obljube aktualne vlade, kot kaže pa se bomo morali v letu 2026 boriti še proti polnovrednemu fašizmu na oblasti.
Eva Matjaž: Razredni.
Dijana Matković: Boj za monopol nad pomenom: kaj je genocid, kdo je socialist, kaj pomeni razdor, kaj mir, kaj je varnost, kdo ali kaj predstavlja nevarnost. Tisti, ki si lasti pomen, upravlja naracijo in s tem politične rezultate. Boj za pomen je tudi edina resnična fronta med umetniki in teoretiki ter politiki – prvi skušajo resnico razkriti, drugi jo upogniti v prid lastnim interesom.
Pino Pograjc: Državnozborske volitve marca – slovenska konservativna opcija (ki si taktike rada izposoja iz tujine) bo verjetno spet izrabljala drugost raznoraznih manjšin za nabiranje političnih točk preko sovraštva. Republikanci v ZDA zdaj že vrsto let, tudi pred nedavnimi volitvami, napadajo transspolne osebe in strašijo z izmišljeno »trans agendo«. Kot pritiče neoliberalcem, so Demokrati spet raje zavili v desno ter poskušali osvojiti desno volilno bazo, kot pa da bi poslušali levi pol svoje baze (in tako zagovarjali pravice trans oseb in, seveda, obsodili ameriško financiranje genocida v Gazi). Posledično so tudi izgubili, a dvomim, da se bo iz tega kdorkoli karkoli naučil.
Filip Slakan Jakovljević: Očitno protiimperialistični.
Katja Zakrajšek: Proti otopelosti in resignaciji, potem pa naprej po spisku.
—
Naslovna fotografija: iz predstave Nafta Jana Krmelja. Foto: Dorian Šilec Petek.
