Demografija kot usoda

Pred časom smo lahko v medijih prebrali novico, da Ruska država v številnih regijah uvaja denarne nagrade za šolarke, ki se odločijo donositi otroka. 100.000 rubljev (okoli 1000 evrov) po glavi sicer ni veliko, a oblasti upajo, da bo nagrada v kombinaciji z oteženim dostopom do splava in kontracepcije vseeno prepričala več nosečih najstnic, da postanejo matere. Če mlado nosečnico brez denarja prisiliš, da mora do prve klinike prepotovati nekaj 100 km, tam opraviti svarilni razgovor, se vrniti domov z brošurami o lepotah materinstva in teden dni razmišljati, preden se lahko spet vrne, bo morda raje vzela tistega jurja … ali pa zamudila 12-tedenski rok znotraj katerega je splav še dovoljen. Ne glede na to, ali jo bo do odločitve pripeljal korenček ali palica, bo za državo cilj dosežen: prispevala bo k dvignu naravne prirasti populacije z današnjih poraznih 1,41 otrok na osebo k za reprodukcijo naroda sprejemljivemu 2,05.

Zakaj bi si oblasti prizadevale za več najstniških nosečnosti? Rusija se po besedah predsednika Putina spopada z »demografsko krizo« in mora zato ženskam zlepa ali zgrda dopovedati, da je treba rojevati več otrok. V državi, ki je po boljševiški revoluciji sicer prva na svetu legalizirala brezpogojno pravico do splava in ki je (z nekaj prekinitvami v času stalinizma) slovela po kulturi nadzorovanja rojstev, je tako danes nosečnicam dostop do primernega posega močno otežen, v nekaterih regijah, kot naprimer Krim, pa povsem onemogočen. Natalitetna politika države nastopa kot neposreden podaljšek njene vojaške ekspanzije – naslavlja izgubo življenj na frontah, težave pri naborništvu, poseljevanje in zasedanje delovnih mest na okupiranih območjih. Kot je jasen Putin, demografija pač ni hec: če želimo ustvariti veliko Rusijo, potrebujemo rast prebivalstva, da se zadovolji potreba po vojaški in industrijski armadi.

Danes praktično ne najdemo razvite kapitalistične države, ki se ne bi posluževala različnih prijemov, da iz žensk iztisne večje število dojenčkov in jih čimprej stlačijo v delovne ali vojaške uniforme.

Putinova demografska politika pa seveda ni v ničemer izvirna – če kaj, gre za poskus, da post-socialistični Vzhod ujame ZDA, kjer sta splav in kontracepcija že dolgo za marsikatero žensko nedostopen luksuz, po razveljavitvi sodbe Roe vs. Wade pa je splav v številnih zveznih državah tudi uradno prepovedan. In tudi Trump je predlagal denarno nagrado v višini 5000 dolarjev vsaki novi mami, ženskam brez otrok pa bi odrekel dostop do državnih štipendij. Podobne trende lahko zasledimo povsod na Zahodu, tako v konservativnih državah (Poljska, Madžarska …) kot tudi enklavah evropskega liberalizma, ki omejevanje dostopnosti splava izvajajo na bolj subtilne načine – njihova politika »varčnosti« v imenu ekonomske morale (zakaj bi davkoplačevalci pokrivali stroške neodgovornih žensk?!) reže zdravstvene storitve namenjene revnejšim ženskam in jim s tem odreka dostop do reproduktivne svobode. Danes praktično ne najdemo razvite kapitalistične države, ki se ne bi posluževala različnih prijemov, da iz žensk iztisne večje število dojenčkov in jih čimprej stlačijo v delovne ali vojaške uniforme.

Obsedenost z naravnim prirastom še zdaleč ni omejena na ideološko desnico, v zadnjih letih se je nekaj najbolj prominentnih glasov zahodnega liberalizma osredotočilo na populacijsko rast – med njimi slavni blogger Matt Yglesias (One Billion Americans), Bidenov ekonomski svetovalec Michael Geruso (After the Spike: Population, Progress, and the Case for People), nenazadnje pa celo medijski vplivnež Ezra Klein v megauspešnici Abundance. Potreba po populacijski rasti še zdaleč ni več le v domeni konservativizma, tudi levo-liberalne stranke v ospredje postavljajo »družinsko politiko«. Putinovo natalitetno gonjo smo zares opazili le zato, ker mu v njegovem specifičnem položaju, to je položaju diktatorja kapitalistične države v vojnem stanju, svojih politik ni treba zavijati v vato piarovskega bulšita, ni se mu treba zatekati k verskim pravljicam o »svetosti nerojenega življenja« ali k ekonomskim mitom o »inovativnem potencialu večjih populacij«, ampak lahko o natalitetni politiki spregovori naravnost: država potrebuje vojake in delavce. Človeška telesa, njihova fizična in kognitivna moč, so osnovna surovina v velikem globalnem obratu kapitala, brez katere povečevanje profitov ni možno.

Nekoč smo se panično spraševali, kako bomo našli službe za naraščajočo populacijo, ko pa je z rastjo produktivnosti in avtomatizacijo potrebno vse manj dela. Danes, ko dejansko živimo v dobi robotov in umetne inteligence, pa se države soočajo z obratnim problemom: ne morejo dovolj hitro priti do zadostnega števila delavcev in vojakov. »Overpopulation« panika, s katero smo odraščali v 90ih, se je obrnila na glavo: danes strokovnjaki opozarjajo, da se bo do leta 2050 kar tri četrtine držav sveta soočalo z »demografsko krizo«. In da bi bil paradoks popoln, so v času hipermodernosti v središče družbenega življenja vračajo reakcionarna natalitetna gibanja, eden najglasnejših navijačev za povečevanje rodnosti pa je prav obraz zahodne modernosti, Elon Musk.

***

Politika Kremlja v svoji eksplicitnosti pravzaprav povzema ugotovitve marksističnih feministk, ki izvor natalitetnih gibanj in omejevanja reproduktivnih pravic najdejo v vzponu kapitalistične države – proces, ki ga je v Kapital in reproduktivne pravice (Založba Sophia, 2022) briljantno mapirala raziskovalka Lilijana Burcar. Državno poseganje v družinsko načrtovanje namreč ni stvar srednjeveškega verskega mračnjaštva, ampak je zares dobilo družbeno funkcijo v moderni dobi, z uvajanjem kapitalističnega produkcijskega načina. Če je bilo fevdalcu vseeno, koliko ljudi živi na nekem ozemlju, dokler lahko s pridelkom reproducirajo svoje družine in mu izplačajo desetino, je kapitalist prvič potreboval stalen presežek prebivalstva, ki ga lahko preseli iz samooskrbnih kmetij v svoje nenehno rastoče industrijske obrate. In če je želel svojemu kapitalu zagotoviti rast, je potreboval tudi vse večje število vojakov, da mu osvojijo nove trge in vire surovin. Dotedanja produkcija in menjava sta obstajali, da zadovoljita potrebe prebivalstva, moderna kapitalistična država pa je bila prvi poskus, da se število prebivalcev ureja in sortira za potrebe produkcije in trgovanja.

Če je bilo fevdalcu vseeno, koliko ljudi živi na nekem ozemlju, dokler lahko s pridelkom reproducirajo svoje družine in mu izplačajo desetino, je kapitalist prvič potreboval stalen presežek prebivalstva, ki ga lahko preseli iz samooskrbnih kmetij v svoje nenehno rastoče industrijske obrate. In če je želel svojemu kapitalu zagotoviti rast, je potreboval tudi vse večje število vojakov, da mu osvojijo nove trge in vire surovin.

Demografska znanost zato ni znanost v pravem pomenu besede, ampak je ideološki podaljšek našega ekonomskega sistema – je direktna naslednica zgodnjekapitalističnih cerkvenih doktrin, ki so nekoč sprožile sežiganje »čarovnic« (žensk, ki so imele znanje o reproduktivnih procesih). Je prefrigani mehanizem, ki nenaravne ekspanzijske potrebe kapitala spreminja v naravne, biološke nujnosti narodnih skupnosti. Jezik demografije kapitalistu omogoča, da v zasledovanju profitov nastopa kot prerok nacionalne usode: »Ali ne vidite, da bomo kmalu izumrli?!« Nad našimi glavami vihti grožnjo skorajšnje ekstinkcije, ki (za razliko od neotipljive in abstraktne klimatske znanosti) deluje povsem prepričljivo: še nekaj let negativne naravne prirasti, pa nas ne bo več!

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Samo milijon nas še živi.

Naravna prirast seveda ni linearni pojav, pri katerem bi lahko delali projekcije za stoletja vnaprej – na padec, rast ali stabilizacijo števila rojstev v posameznih regijah vpliva tisoče različnih dejavnikov, ki presegajo odnos posameznih žensk do materinstva. A tudi če bi bilo možno te trende jasno napovedati, demografi ne bi znali razložiti, na kakšno število državljanov in demografsko razmerje med njimi bi dejansko morali ciljati. Takšnega objektivnega števila pač ni. Do njega bi lahko prišli le tako, da bi najprej zastavili skupni družbeni cilj – torej skozi politični proces, ki pa nam ga demografski deterministi seveda odrekajo. Še največji geeki med njimi se zato zadovoljijo z arbitrarno določenimi okroglimi številkami (kot na primer Yglesiasovih milijarda Američanov), ali pa enostavno ponavljajo formulo »čim več, tem bolje«. V Sloveniji smo obsedeni z ohranitvijo števila 2 milijona, kot da bi šlo za nekakšno biblično zavezo, čeprav je narod obstajal tudi v času, ko nas je bilo četrtino te številke – marsikdo na desnici bi celo trdil, da je bila naša nacionalna zavest takrat na vrhuncu.

A če gledamo na vprašanje z vidika kapitala, ki ga demografi dejansko zastopajo, je čisto vseeno, ali je Slovencev dva milijona, pol milijona ali deset milijonov … obstajajo le številke delovnih ur, ki jih za svojo profitibilnost potrebujejo nacionalne kapitalistične ekonomije. Brez človeškega dela ni presežne vrednosti. Računica je zato dokaj enostavna: rastoča ekonomija potrebuje več parov rok, da sestavljajo njene produkte. Ko udari kriza in se produkcija krči, ti isti pari rok nastopijo kot rezervna armada delovne sile – postanejo množica brezposelnih, ki predstavlja pritisk na plače zaposlenim delavcem. V obdobjih hitre rasti, ko si kapitalisti v doglednem času ne morejo zagotoviti dovolj rok, so prisiljeni vlagati v tehnološke inovacije, ki lahko opravijo enako količino dela z manj rokami. In ko roke s starostjo postanejo preveč zdelane, da bi še ustvarjale presežno vrednost, se jih mora kapital na čim cenejši način znebiti in poskrbeti, da jih nadomestijo nove. To so resnični mehanizmi, ki stojijo za demografsko histerijo.

Nobenega »naravnega zakona« ni, ki bi narekoval neki skupnosti, da mora vsako leto za 2,4 % povečati rast profitov in v skladu s tem urejati število rojstev glede na število smrti. Nobenega zakona ni, ki pravi, da potrebujemo ravno 30.000 vojaških rezervistov. To so arbitrarno določeni cilji kapitala, preslikani na maternice. Če kaj, bi naravni zakoni narekovali obraten pristop: skupnost se mora organizirati tako, da lahko na dolgoročno vzdržen način proizvaja stvari, ki jih potrebuje za kvalitetno življenje svojih članov. Predvidoma na način, ki ne bo terjal uničenje lastne atmosfere, zastrupljanje voda, izčrpavanje teles, umiranje v vojnah … Več kot očitno je, da bi racionalna, tehnološko razvita družba lahko zasledovala te cilje in se uspešno reproducirala z vedno manjšim številom delovnih rok, ne pa vedno večjim. Če je bilo v pradavnih bitkah s silami narave morda potrebno rojevati več otrok, da jih je vsaj nekaj preživelo bolezni in lakote, si lahko v moderni dobi človeštvo zagotovi obstanek onkraj takšnih ciničnih (in kot v primeru Muskove promocije »množenja oseb z visokim IQ-jem« tudi evgeničnih) statističnih kalkulacij, ter se osredotoči na druge potrebe … na primer dostojno, varno in ljubezni polno odraščanje naših zanamcev. Demografi nam o teh vidikih človeškega življenja seveda ne znajo povedati prav veliko.

***

Ker demografska znanost ni zares znanost, bomo v njej zaman iskali kakršnokoli logično konsistentnost. Kajti če naši vladajoči razredi za sveto zatrjujejo, da je visoki naravni prirast prebivalstva nujni predpogoj za razvoj in prosperiteto naroda, veliki večini sveta predpisujejo ravno nasproten recept. Ko namreč govorijo o »državah v razvoju« v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki, kot glavni razlog za njihovo zaostalost vedno navajajo prav visoko naravno prirast. Kažejo nam množice stradajočih otrok v puščavskih begunskih taboriščih in nam postavljajo vprašanje: ali ni neodgovorno, da ti ljudje rojevajo toliko otrok, ko pa je jasno, da ni dovolj hrane in pitne vode za vse? Ali ne bi z zmanjšanjem števila otrok bistveno povišali življenski standard in državni BDP? Nekaj je enostavno treba storiti, da se ti reveži nehajo nekontrolirano množiti! V doktrini demografov očitno obstaja črta na matrici geografskih širin, pod katero razmnoževanje revnih ni več pogoj za gospodarsko rast, ampak ovira zanjo.

Tako prav vsi zahodni programi razvojne pomoči v prvi vrsti vsebujejo pakete za promocijo družinskega načrtovanja in reproduktivnih pravic. USAID, UNFPA (sklad Združenih narodov za dejavnosti o prebivalstvu) in Fundacija Billa in Melinde Gates so v sodelovanju z Zahodno-evropskimi državami namenile milijarde dolarjev za širitev kontracepcijskih sredstev na globalnem jugu. Danes se številne članice EU v okviru EU-Africa Global Gateway package prizadevajo, da bi članice povečale svoj prispevek – in to v jeziku, ki ga težko opišemo drugače kot woke: »Skupaj z našimi evropskimi in afriškimi partnerji želimo zagotoviti, da se lahko vsi v podsaharski Afriki, ne glede na spol, starost ali spolno usmeritev, sami odločajo o svojem telesu, zdravju in prihodnosti … ključnega pomena je, da imajo mlajše generacije dostop do storitev in informacij na področju spolnega in reproduktivnega zdravja.«

Najmanj nenavadno je slišati takšne besede iz ust nizozemskih, nemških ali ameriških politikov, ki doma zagovarjajo diametralno nasprotna stališča. Medtem ko agresivno varčujejo pri financiranju dostopa do kontracepcije in splava za lastne državljanke, v imenu »razvoja« in »ženske emancipacije« vse več denarja namenjajo financiranju brezplačne kontracepcije v Afriki. V Nemčiji, ki najbolj vestno špara pri ženskem zdravstvu, je Ministrstvo za ekonomsko sodelovanje in razvoj leta 2012 zagnalo Iniciativo za pravice do načrtovanja družine in zdravja mater v afriških in azijskih državah težko 980 milijonov evrov. In celo Irska, ki se je z vsemi štirimi upirala legalizaciji splava pri njih doma (osnovno dekriminalizacijo so ženske dosegle šele 2018), je medtem brez težav v sklade za promocijo reproduktivne svobode v Afriki namenjala nekaj milijonov letno.

Takšni dvojni standardi lahko nastanejo zgolj v računskem sistemu kapitalistov. Kajti v resnici težava ni v prevelikem številu prebivalcev držav globalnega juga, ampak v premajhnem dostopu do lastnih surovin, s katerimi bi razvijali svojo ekonomijo, ter premajhnem dostopu do kapitala, s katerim bi izgradili javno infrastrukturo, zdravstvo in šolstvo za svojo populacijo. Ni prevelikega števila rok, ampak premalo dejavnosti, kjer bi te roke lahko produktivno delovale. Razloge za to poznamo: države kapitalističnega zahoda z vsemi sredstvi preprečujejo gospodarski razvoj nekdanjih kolonij, saj bi s tem izgubile bazene poceni surovin, na katerih temelji njihovo bogastvo (za poglobljeno analizo velja prebrati klasiko Walterja Rodneyja Kako je Evropa podrazvila Afriko, Založba/ *cf, 2021). Če bi v DR Kongo lahko uporabili bajne zaloge kobalta za zagon lastnega razvoja, se ne bi pogovarjali o previsoki, ampak prenizki naravni prirasti. Namesto da bi jim Zahod omogočil pravično menjavo in dostop do gospodarskih investicij, pa jim namenja »pomoč« v obliki kontracepcijskih sredstev, medtem ko jim izpod nosa pleni vse, kar nosi vrednost. Kot opaža Lilijana Burcar, »revščina v deželah v razvoju naj ne bi bila sistemskega značaja in naj ne bi izvirala iz nepravične razporeditve dobrin ter privatizacije zemlje in naravnih virov, kar je sicer v interesu zahodnih korporacij. Kot razlaga maltuzijanstvo, ki se kaže v ameriških programih izdatnega subvencioniranja in razdeljevanja kontracepcije med ženskami v deželah v razvoju, naj bi bila reviščina povezana zgolj in izključno z domnevno neodgovornim spolnim živijenjem domorodcev in domorodk ter domnevnim neznanjem na področju kontracepcije, zaradi česar naj bi tudi potrebovali zunanjo pomoč.«

Takšne kontradiktorne politike imperialističnega Zahoda (preko svojih programov pomoči in državne ideologije se jim pridružuje tudi Slovenija) se nato zrcalijo v odnosu, ki jih imamo do tujcev pri nas. Vzporedno s prepričanjem, da se »avtohtono prebivalstvo« razmnožuje prepočasi, namreč živi tudi prepričanje, da se priseljenci razmnožujejo prehitro oz. po besedah Winstona Churchilla: da se množijo kot zajci. Še več, ti tujci naj sploh ne bi koristili ekonomski rasti, ampak so prišli zgolj izkoristiti radodarno socialno državo in s strategijo nebrzdanega razmnoževanja kopičijo otroške dodatke. Ljudje temnejše polti pač naj ne bi bili zmožni produktivnega dela, ampak le ekscesnega parjenja – prepričanje, ki ga podkrepijo s predstavami o divjem spolnem gonu tujcev. Ne gre za ideje, ki bi živele zgolj za šanki, to so globoka prepričanja večine političnega razreda, ki si ne glede na barvo vlade prizadeva otežiti pravice tujih delavcev do združevanja z družinami in poročanje s slovenskimi državljankami, družinskim članom pa otežiti bivanje v Sloveniji (o teh metodah sem bolj podrobno govoril v eseju Jezik kot orožje).

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Jezik kot orožje.

Vsakokratne kampanje strank so tako polne histeričnih napovedi o albanskih otrocih, ki da izrivajo slovenski jezik iz šolskih klopi, do pokritih žensk, ki mašijo ozka grla zdravstvenih ustanov, ter seveda zvitih balkanskih lastnikov Audijev, ki goljufajo državo za milijone evrov socialne pomoči. Namesto da bi priseljevanje, ki vzdržuje tako ekonomsko kot populacijsko rast in s tem vzdržnost pokojninskega sistema, razblinilo mite o demografski krizi, jih še poglablja … po zaslugi političnih propagandistov se namreč natalitetni paniki pridružuje tudi strah pred raznorodovanjem – izgube kulturne identitete nacije. V jedru natalitetnih gibanj je zato vedno prosoten tudi zametek evgenike, vzpodbujanje družinskega življenja pa vedno pride v paru z omejevanjem pravic do družinskega življenja drugih.

Evropski kapitalist lahko z začasnim uvozom delavcev preskoči vsa obdobja v razvoju človeškega telesa, ko ta ne ustvarja presežne vrednosti – otroštvo, študij, nosečnost, bolezen in starost –, ter se ga posluži zgolj med vrhuncem produktivnosti.

Za kapitalista je to seveda win-win situacija. Na eni strani lahko črpa poceni delovno silo iz držav, ki jim je bil samostojen industrijski razvoj onemogočen, tem delavcem pa ne rabi plačevati za oskrbo in izobraževanje njihovih družinskih članov, niti skrbeti za njihove penzije. Evropski kapitalist lahko z začasnim uvozom delavcev preskoči vsa obdobja v razvoju človeškega telesa, ko ta ne ustvarja presežne vrednosti – otroštvo, študij, nosečnost, bolezen in starost –, ter se ga posluži zgolj med vrhuncem produktivnosti. Naj si tujci ustvarjajo in vzgajajo družine na stroške držav južno od tiste geografske koordinante, ki ločuje razvite države od globalnega juga, Zahod pa bo za svoje potrebe posrkal že oblikovana mlada telesa in ume. In če bodo ta telesa in umi v Evropi kdaj hoteli karkoli več od golega preživetja, če se jim bo kdaj zahotelo po družbenem življenju izven skladišč in kuhinj, če se jim bo morda kdaj porodila želja po ustvarjanju lastne družine … takrat bo kapitalist poklical na pomoč domače ksenofobe in skozi vsa trobila nacionalistične propagande zavpil: glejte, tujci se nebrzdano množijo in nam vsiljujejo svojo kulturo! Stopite vendarle v bran narodu!

***

V Sloveniji natalitetne programe, kakršne promovirajo Putini in Trumpi, opazujemo s precejšnjo mero začudenja. Zdi se namreč, da se kaj takega ne bi moglo zgoditi pri nas … da smo se uspešno izognili krempljem »pro-life« sentimenta, ki se je v tranzicijskih letih polaščal postsocialističnih držav. Imeli smo izjemno srečo, da se je naša Rimokatoliška cerkev izgubila v luknjah lastnih špekulativnih operacij, še preden si je uspela zagotoviti hegemoni položaj v družbi. Še več, mehanizmi ženske emancipacije iz časa socializma so v veliki meri preživeli tudi neoliberalni udar – na eni strani imamo še vedno precej robusten sistem javnega zdravstva, ki omogoča vsem slojem žensk (skoraj) brezplačen dostop do kontracepcije in splava, na drugi pa javne vrtce in porodniške pravice, ki materam omogočajo v razmeroma visoki meri ohranjati polno zaposlenost. To so tisti dejavniki, zaradi katerih se Slovenija še oklepa vrha lestvic enakopravnosti spolov. In naj se sile kapitala še tako trudijo razruvati te javne sisteme, smo se pri nas predolgo svobodno odločali o družinskem življenju, da bi si jih pustili odvzeti brez boja.

Tako je moral Janez Janša zaradi javnega razburjenja leta 2006 razrešiti ministra Dobrniča, ko je ta poskušal v okviru »strategije za dvig rodnosti« uvesti plačljivi splav. Aleš Primc in somišljeniki, ki so hoteli leta 2017 popularizirati družinske vrednote s predvolilnimi obljubami o 3000 evrih nagrade za »slovenske matere ob rojstvu otroka«, niso nikoli prebili parlamentarnega praga. Angelca Likovič je v svoji pro-life predsedniški kandidaturi istega leta prejela vsega 4418 glasov. In nova katoliška gibanja, kot so Pohod za življenje, kljub nenehnim rebrandanjem kot združbe »kul« mladih vplivnežev, ne dosežejo mainstreama – njihove skupinske molitve večini Slovencev delujejo kot pohod mračnjaških zombijev iz kake zakotne hrvaške župnije. Tako Janša kot predsednik NSi Matej Tonin, ki sicer redno podpirata pro-life organizacije, pravice do splava ne bi prepovedala, ampak raje govorita o izgubljenih družinskih vrednotah in »agresivnih feministkah«, ki da ves čas »forsirajo temo splava«. Konservativna stran mora torej zavzemati defenzivno držo in se obnašati kot žrtev. Na tem področju še niso zmagali kulturnega boja.

Aleš Primc in prijatelji nam morda res delujejo kot popačene karikature ameriških pro-life republikancev iz starih epizod Simpsonovih, to pa še zdaleč ne pomeni, da v Sloveniji ne obstajajo pogoji za množično natalitetno gibanje – le da bo to verjetno imelo bolj sekularni značaj. Kapital morda razume, da je načrtovanje družine preveč globoko vkoreninjeno v »slovenski način življenja«, da bi lahko vanj posegel na Putinovski ali Trumpovski način, zato pa toliko bolj agresivno postavlja ideološke temelje za drugačne napade na reproduktivno svobodo. Že leta z vseh strani poslušamo alarmistične pridige o nizki rodnosti, v državi pa ni nobene stranke, ki ne bi ponujala svoje rešitve »demografske krize«, pa naj gre za SDSov nacionalni demografski sklad, iz katerega bi črpali sredstva za družinsko politiko, ali pa liberalne tehnokratizme, kot so naprimer Svobodini davčni odpustki za vrnitev mladih Slovencev iz tujine. Nazadnje se je »samo milijon nas še živi« jadikovanju v okviru promocije svoje pokojninske reforme sramotno pridružila tudi Levica.

Ali smo res lahko prepričani, da ob razgradnji javnega zdravstva, vzponu militarizma in krizi evropskega gospodarstva ne bodo začele naravno zveneti tudi zahteve po omejitvah glede kontracepcije in splava?

Tega politiki ne bi počeli, če se demografska logika ne bi prijemala med volilci. Vprašajte Slovenca katerekoli generacije ali politične usmeritve, in vam bo brez najmanjšega pomisleka izrazil prepričanje, da slovenski narod izumira. Besedo za besedo vam bo ponovil teze o prenizki rodnosti in civilizacijskem zatonu, ki da neizbežno čaka vsako starajočo se populacijo. Te statistične dogme so danes med ljudmi tako zelo ponotranjene, da jih imamo za naravno zakonitost. Vse bolj naravno se zato tudi zdi, da se ženske odločajo za polovične zaposlitve ali pa da po rojstvu trajno ostanejo gospodinje. Vse bolj naravno zvenijo izjave, da je pri nas »šel feminizem že predaleč« in da se preveč žensk odloča za kariere namesto za otroke. Vse bolj naravno je, da firme ne zaposlujejo nosečnic ali žensk, ki bi utegnile zanositi, ker da je njihovo pravo mesto v gospodinjstvu. Ali smo res lahko prepričani, da ob razgradnji javnega zdravstva, vzponu militarizma in krizi evropskega gospodarstva ne bodo začele naravno zveneti tudi zahteve po omejitvah glede kontracepcije in splava? Da ne bodo Primci prihodnosti začeli zveneti bolj prepričlivo?

Ne vem, ali je še čas, da ustavimo naše drsenje v demografizem. Na srečo pa kljub množični ideološki hipnozi še naprej potekajo aktivne borbe, ki se mu zoperstavljajo: borba za dostopnost do reproduktivne svobode, borba za javno zdravtsvo, borba proti pokojninski reformi, borba proti rasnemu razslojevanju … povsod, kjer poskuša kapital pod pretvezo kvazi-biološke nujnosti zagospodovati nad uporabo naših teles, se mu ljudje upirajo. In kdo ve, morda bodo iz teh bojev nastali zametki drugačne ureditve – ekonomskega in ideološkega sistema, kjer input delovnih ur ne bo edino merilo naše kolektivne vrednosti. Ne moremo vedeti, kakšen odnos do materinstva bi razvila takšna svobodna, racionalno urejena družba – morda bi se odločili rojevati več, morda manj … Z gotovostjo pa lahko trdimo, da današnja družba ni organizirana okoli prosperitete človeštva, ampak okoli iracionalne potrebe po reprodukciji kapitala. In nikjer se ta iracionalnost ne kaže bolj, kot v njenem izkrivljenem odnosu do žensk.

—