Dorothy, nisi več v Bosni ali o čem smejo pisati balkanske pisateljice?

Se spominjaš vojne? Takšno vprašanje ti lahko zastavijo samo tisti, ki vojne niso nikoli doživeli. Spoznala sem veliko takšnih. Še kot otrok sem sanjala, da bom zapustila svojo deželo, oziroma vse tiste dežele, v katerih se nikoli nisem počutila, kot da pripadam, in si nekje drugje omislila povsem novo življenje. Sanjala sem, da živim in sanjam v drugem jeziku, kot da bo morda s tem vse, kar se je zgodilo v moji materinščini, izginilo. Ko se je to končno uresničilo in sem prvo dobro jutro in zadnjo lahko noč izgovorila v tujem jeziku, sem dojela, da me je – kljub vsem prečkanim kilometrom in mejam – tam pričakalo vse tisto, pred čimer sem zbežala. Paraliza – politična, družbena, duhovna –, ki sem jo čutila doma, se je enako odražala tudi v tujini. Napajala se je z nostalgičnim jadikovanjem iz diaspore, podžigala pa so jo vprašanja dobronamernih tujcev, ki so med čakanjem na natakarja, da prinese mimoze in prigrizke, radi prisluhnili kakšni zanimivi zgodbici. Se spominjaš vojne, so spraševali, medtem pa si z mehkim prtičkom z vogalov ustnic brisali humus.

Naš mali bosanski panel ubogljivo pripoveduje svojo zgodbo, soglasno prodajamo največjo blagovno znamko naše države – vojno. Kasneje bo, brez izjeme, eden od obiskovalcev povedal, kako obožuje čevape in Kastariko, tako da se mi bo šele po kakšni sekundi posvetilo, da ne misli na republiko v Srednji Ameriki, temveč na tistega režiserja, ki ljubi Dodika in kokoši.

Od pisateljev in pisateljic se pričakuje, da bodo pripovedovali zgodbe. Pri meni se je ta potreba pojavila razmeroma zgodaj – takoj, ko sem se naučila črk, sem začela pisati dnevnik. Obsesivno sem beležila vse podrobnosti svojih otroških dni, kot bi se bala, da bodo nepovratno izgubljene, če si jih ne bom zapisala. In četudi je tedaj šlo za beleženje efemernih prizorov iz vsakdana, se je boj s časom, pravzaprav boj proti času, že začel. Verjamem, da jo imajo vsi pisatelji v sebi – to slo po spoprijemu s tem enim bogom, ki neutrudno vrti kolesje in melje vse naše trenutke, tako izrečene kot neizrečene, ter jih včasih preoblikuje v izkušnjo, pogosteje pa v pozabo. Koncept časa, njegova minljivost in neulovljivost, njegova odsotna vseprisotnost, kako zelo ga vse naše fizike in matematike še vedno ne zmorejo razumeti – vse to me fascinira, odkar vem zase. Pripovedovanje zgodb je pri vsem tem nadvse arogantna zadevščina, vnaprej izgubljena dirka, obenem pa tudi eden redkih načinov, kako vsaj za trenutek premagati okrutni stroj časa. Povedati zgodbo, torej, pomeni storiti nekaj času. Daj mi izkušnjo, ki ni moja. Vsi mi, ki v tovrstnih hudičevstvih sodelujemo, smo zagotovo nekoliko arogantni, pohabljeni, željni vsaj te majhne, minljive moči, toda nihče od nas se ni zares odločil, da bo svoje življenje preživel na tak način.

Trideset let kasneje naša pisateljica sedi nekje v Zahodni Evropi, celini, ki si je izmislila samo sebe, zato da bi se postavila v središče sveta, in že kdove katerič zasliši isto vprašanje: Se spominjaš vojne? Spet sem na nekem panelu, moje življenje se je spremenilo v panele, kjer si naključno izbrani sogovorniki in sogovornice izmenjujejo elokventne floskule, ki le potrjujejo tisto, kar občinstvo že ve. Nekje v sebi čutim, da vse to nima nobene zveze s tisto deklico, ki je nekoč v devetdesetih prvič zapolnjevala vrstice v zvezku, črko A ponavljala v nedogled, dokler ni bila popolna, saj njena babica, učiteljica, v življenju spoštuje dve stvari: tovariša Tita in abecedo. Ti paneli nimajo nikakršne zveze z mojimi starimi dnevniki in prvimi nagrajenimi zgodbami, z mojo željo, da bi času nekaj storila. Ampak jaz sem takrat milenijka, živim s sostanovalci in moram tudi jesti. Tam doma, kjer pravzaprav nikoli nisem bila doma, me ne bodo plačali. Ravno nasprotno, užaljeni bodo, če bom omenila denar. Založnik mojega prvega romana mi pojasni, da tu Nihče ne dobi honorarja za rokopis. Pričakujejo hvaležnost, ker so me sploh povabili. Če me sploh povabijo. Ko prejmem kakšno nagrado, Naši Veliki Pisci™ svoje dragoceno digitalno črnilo prelivajo po družbenih omrežjih, zato da bi svetu pojasnili, kako dobre veze in poznanstva ima Ta deklica. V kakšnih časih živimo, da dekletca pišejo romane? O teh nekih drugih dekletcih? Kam gre ta svet? Mar naše ljudstvo ni že dovolj pretrpelo? Balkanska pisateljica torej sedi na panelu, nekje v Zahodni Evropi, saj ima kljub vsej ljubezni do literature vendarle želodec, ožilje, kosti, mišice in ligamente, celotno telo, ki mora spati, jesti in samemu sebi priskrbeti zdravstveno zavarovanje. Pisateljica nima ne očetovih nepremičnin ne materinih prihrankov, nima niti soproge, ki bi ji kuhala, čistila, lektorirala, se oglašala na telefon, upravljala z družbenimi omrežji in ji organizirala dogodke. Pisateljica nima svoje vesele čaršije, ki bi ji postavljala spominske plošče, podeljevala nagrade in jo kot svojega dežurnega modreca posadila na vrh gore. Pisateljica torej sedi na panelu in odgovarja na to presneto vprašanje v angleščini: Do you remember the war?

Kasneje bomo vsi mi, Bosanci z belgijskega panela, skupaj odšli na letališče in v tišini pili kavo ter s petimi različnimi potnimi listi čakali na pet različnih letov.

Država je Belgija, udeleženci so Bosanci različnih narodov, ver in môr, honorar je višji od povprečne plače v naši državi. V amfiteatru je vse polno starejših Belgijcev, lično pristriženih sivolascev, z elegantnimi okvirji za očala, ob kakšnem priložnostno objokanem obrazu iz diaspore. Te vedno opazim, ker ne hlinijo empatije – prišli so na svojo lastno terapevtsko seanso. Naš mali bosanski panel ubogljivo pripoveduje svojo zgodbo, soglasno prodajamo največjo blagovno znamko naše države – vojno. Kasneje bo, brez izjeme, eden od obiskovalcev povedal, kako obožuje čevape in Kastariko, tako da se mi bo šele po kakšni sekundi posvetilo, da ne misli na republiko v Srednji Ameriki, temveč na tistega režiserja, ki ljubi Dodika in kokoši. Na Andrića se nihče ne bo spomnil. Gostiteljica, ki si je na list papirja zapisala, kako se naši eksotični priimki izgovarjajo, z narejenim zamišljeno-zaskrbljenim izrazom na obrazu, v skrbeh za našo necivilizirano vukojebino, na koncu vpraša, kako je živeti in spoprijemati se s tako težavno zapuščino. Spogledamo se, vsi smo že naveličani tega cirkusa, hkrati pa se vsi zavedamo, da sedimo v državi, katere kralj je dal v Srednji Afriki pobiti deset milijonov ljudi. Prav tako sedimo v državi, ki je imela do leta 1958 človeški živalski vrt, kamor je civilizirani Belgijec svoje lepo vzgojene bele otroke lahko pripeljal gledat sužnje iz Konga. Na panelu o težavni zapuščini tega ne omenjajo. Ne omenjajo niti tega, kako so v našo državo, ki se je tega leta 1958 še imenovala Jugoslavija, tudi prihajali ljudje iz celotne Afrike, vendar ne v živalske vrtove, temveč na univerze, kot tuji študenti. Te podrobnosti se žal ne skladajo s konceptom panela. Tukaj smo zato, da tistemu lepo počesanemu dečku iz živalskega vrta, ki morda zdaj sedi v našem občinstvu, ponudimo bolj sveže môre in ga prepričamo, da je še zmeraj civiliziran, vsekakor bolj kot mi, balkanski divjaki. Kasneje bomo vsi mi, Bosanci z belgijskega panela, skupaj odšli na letališče in v tišini pili kavo ter s petimi različnimi potnimi listi čakali na pet različnih letov.

Ob Dostojevskem in Tolstoju v trdi vezavi se naše knjige zdijo še manjše, nevidnejše, kot bi nas nekdo fotografiral z žarometi za našimi hrbti. Najdejo nas lahko le tisti, ki nas predano iščejo, ti pa bi nas verjetno lahko prebrali tudi v izvirniku.

Se spominjate vojne, me sprašujejo tudi v New Yorku, v knjigarni McNally Jackson, medtem ko podpisujem svojo knjigo. Našli smo jo na slovanskem oddelku, ko smo nazaj prebirali priimke avtorjev in avtoric, ki se začnejo s črko B. Moj prijatelj ne vidi dobro, odmakniti se mora, da prebere: Buu, Buu, Brrr, Boo, Bii … V tako razporejenem univerzumu lahko po Bulgakovu pride na vrsto tudi Bastašić. Ameriški in angleški pisatelji in pisateljice so se razširili po vseh drugih kategorijah: Sodobni roman, Klasiki, Kriminalka, Romanca, BookTok!, Vrtnarjenje in Konjički. Mi zavzemamo eno kategorijo na treh ali štirih policah. Tam, med zvezki mrtvih Rusov, zasledim samo še dva sodobnika iz nekdanje Jugoslavije. Ob Dostojevskem in Tolstoju v trdi vezavi se naše knjige zdijo še manjše, nevidnejše, kot bi nas nekdo fotografiral z žarometi za našimi hrbti. Najdejo nas lahko le tisti, ki nas predano iščejo, ti pa bi nas verjetno lahko prebrali tudi v izvirniku. Sredi knjigarne, na veliki mizi s priporočenimi sodobnimi romani, zasledim naše pisatelje, ki jim je uspelo. Sestopili so s polic slavistike, Dostojevskemu obrnili hrbte, in se namestili v lepo oblikovane trde platnice z nalepko Bestseller. Vsi pišejo v angleščini. Spominjajo se vojne.

Preberite tudi: Lana Bastašić: “Prej ko slej bomo vsi prišli na vrsto za boj” (intervju)

V Los Angelesu mi voditeljica programa potarna, da iz moje knjige ni dovolj razvidno, da govori o vojni. Mislim, saj omenjate Bosno, ampak našim bralcem tu ni ravno znano, kaj se je v osemdesetih letih na Balkanu dogajalo. V devetdesetih, jo popravim. Dobro, ja, v devetdesetih, no vidite, niti tega ne vemo. Morda bi bilo bolje, če bi nam natančneje razložili kontekst, v katerem se ti deklici spoznata. Ampak saj jaz te knjige nisem pisala za Američane. No ja, gotovo ste pričakovali, ali upali, da bomo tudi mi brali vaš roman … Ne. Niste upali? Ne, nisem si mislila, da ga bo kdorkoli bral, še zlasti ne Američani. Ampak če pišete roman o vojni … To ni roman o vojni. Mislim vojni roman. To ni vojni roman. Pogovor končno ubere drugo smer, ker je tako njej kot meni jasno, da tole ne pelje nikamor. Kasneje mi bo povedala, da se moram naučiti sprejemati kritiko, ampak saj razume, to je moja prva knjiga. Povem ji, da to ni moja prva knjiga. No, prav, prva, prevedena v angleščino. Ja, seveda. Pred tem ne obstajamo.

V osnutku pogodbe, ki mi ga pošlje založnik, je naveden moj honorar, s petmestno številko. Na nobenem papirju, povezanem z mano, še nikoli nisem videla takšnega zneska. To mi povzroča pritisk, ker se moram še usesti in roman napisati, toda moje telo razmišlja drugače: končno si lahko oddahne.

V Nemčiji, po dveh prevedenih knjigah, podpisujem pogodbo za tretjo. Še en roman, ki ne govori o vojni. Za zdaj obstaja zgolj v sinopsisu, ki ga je moj agent vključil v pitch. V osnutku pogodbe, ki mi ga pošlje založnik, je naveden moj honorar, s petmestno številko. Na nobenem papirju, povezanem z mano, še nikoli nisem videla takšnega zneska. To mi povzroča pritisk, ker se moram še usesti in roman napisati, toda moje telo razmišlja drugače: končno si lahko oddahne. Imava dovolj za berlinsko najemnino. Kupila sva si lep kos časa. Poleg nove pogodbe služim tudi z branji in festivali, ti pa, vsaj tako kaže, komaj čakajo, da me povabijo v goste: Nemčija, Avstrija, Švica, vsi so nori name. Pripoveduj nam, pripoveduj nam, pripoveduj nam. Petsto evrov, šeststo, tisoč. Nejeverno zrem v te fakture. Se to res dogaja meni? Sem nekakšna statistična napaka? Ali tako živijo pisatelji in pisateljice tam zunaj?

Potem se tako rekoč čez noč vse ustavi. Za Guardian napišem članek o cenzuri propalestinskih glasov v Nemčiji. Potem za mnoge preneham obstajati – ne le kot pisateljica, temveč tudi kot kolegica. Vsa moja branja so odpovedana, vključno z neko rezidenco. Na festivale me nihče več ne vabi. Moja nemška založba se nedvoumno pozicionira kot proizraelski medij, zaradi česar svojim palestinskim prijateljem iz Neuköllna ne morem več niti pogledati v oči. V knjigarnah vidim svoje knjige in na bruhanje me sili vsakič, ko na zadnji platnici zagledam tisto črtno kodo. Slišim tisti avtomat za branje kreditne kartice: bip, bip, bip, bip. Vsak bip se pretvori v evre, vsakemu evru se obračuna davek, del tega davka pa financira orožje. To ni več stvar mnenja – vse obstaja črno na belem. Še več, Nemci so na to ponosni. Ponovno odprem digitalno pogodbo s petmestno številko. Pokličem svojega agenta in mu povem, da je ne bova podpisala. Končno spregovorim o vojni. Tokrat vojna ni dovolj bela, žrtve pa niso dovolj evropske. Spregovorim o vojni, o kateri se ne govori. Stopim iz predalčka, ki so mi ga namenili: bosanska pisateljica v Berlinu. V občinstvu ni več nasmejanih sivih glav. Ni panelov. Počutim se, kot da bi imela kugo: nekateri kolegi in kolegice se javno brž distancirajo od mene. Nekateri mi govorijo, da bi se morala osredotočiti na svoj roman in nič drugega. Povedano drugače: se spominjaš vojne, ampak tiste vaše, tiste, ki se tukaj bolje prodaja?

Ponovno odprem digitalno pogodbo s petmestno številko. Pokličem svojega agenta in mu povem, da je ne bova podpisala. Končno spregovorim o vojni. Tokrat vojna ni dovolj bela, žrtve pa niso dovolj evropske. Spregovorim o vojni, o kateri se ne govori. Stopim iz predalčka, ki so mi ga namenili: bosanska pisateljica v Berlinu.

Ko eden od nas stopi iz kletke in enemu od obiskovalcev reče: Gospod, vaše roke so umazane, se celoten koncept poruši. To ne gre tako.

Spominjati se vojne je vprašanje privilegija. Spominjamo se lahko le nečesa, kar je že minilo. Zahtevati od drugih, naj se spominjajo, je subtilna oblika nasilja. Superiornost, izražena z zahtevo. Pripoveduj mi zgodbo. Imela sem privilegij, da od svojih zgodb živim. Dorothy je odšla daleč od doma in doživela razna čudesa. Nato je pogledala za zaveso in videla, kaj se tam skriva. Bip, bip, bip, bip. Kolega me je vprašal, če mi je žal, da sem si minirala kariero. Nikoli nisem o tem razmišljala na ta način. Nobena pisateljica z Balkana ni začela pisati, ker bi si želela kariere. Svojevoljna izbira tega poklica terja posebno vrsto mazohizma. Če pa ste ob tem še ženska, se vsaka napaka, tipografska ali kakšna druga, poveča petdesetkrat in uporabi kot dokaz proti vam. Vsak uspeh je treba pojasniti. Vsaka knjiga mora biti mojstrovina. Vsaka beseda, ki jo napišete, mora na papirju upravičiti svoj obstoj. To ni kariera, to je nenehen boj, ob katerem se nekaterim zmeša, nekatere postanejo zagrenjene, nekatere obupajo. Spet druge se naučijo igrati igro. Večno twerkanje, s to besedno zvezo mi jo je v enem od svojih zadnjih elektronskih sporočil pojasnila Dubravka Ugrešić. Na to sem se spomnila, ko me je kolega vprašal, ali mi je žal, da sem si minirala kariero. Glagol minirati me je spomnil na mojo razkosano državo in kako globoko pod njeno kožo stare môre čakajo na nove napačne korake. Tako mina kot knjiga lahko nekaj storita času, če sta pravilno sestavljeni. Tako ena kot druga ga skušata ustaviti, vsaka na svoj način.

—

Prevedel: Tim Senčar.

Naslovna fotografija: Maša Seničić.